V tem članku
Kratek odgovor
Kneginja de Polignac je pri Poulencu nameravala naročiti glasbo za tri klavirje. Predlagal ji je koncert za dva klavirja in orkester in strinjala se je. Solo parta prve izvedbe sta igrala skladatelj in prijatelj Jacques Février. Na glasbo so vplivali Mozart, ki ga je imel rad, balijski gamelan, slišan v Parizu, in Ravelovo delo, ki ga je igral med pripravami. Koncert iz leta 1932 je torej nastal s spremenjeno naročeno zasedbo za dva solista, ki igrata skupaj.
Podrobneje
Kneginja de Polignac kot naročnica
Winnaretta Singer je bila hči Isaaca Singerja, ustanovitelja podjetja šivalnih strojev. Po poroki s knezom Edmondom de Polignacom je bila znana tudi kot kneginja de Polignac. Zakonca sta vodila glasbeni salon, po moževi smrti pa je še naprej podpirala glasbenike. Z naročili različnim skladateljem je omogočala izvedbe nove glasbe. Premoženje iz podjetja šivalnih strojev ji je omogočilo naročati dela in pripravljati izvedbe. V salonu so se skladatelji in izvajalci srečevali ob novi glasbi.

Pri Satieju je naročila Socrate, pri Falli pa El retablo de maese Pedro. Poulenc je zanjo leta 1932 dokončal Koncert za dva klavirja, leta 1938 pa Orglarski koncert. Različnim skladateljem je naročala različne velikosti in zasedbe del. Poulencu je najprej zaupala koncert za dva solista, pozneje še orglarsko delo. Njena podpora z naročanjem nove glasbe je tako vključevala glasbo za skupno igranje dveh klavirjev.
Predlog za dva namesto treh klavirjev
Njeno pismo iz leta 1931 omenja en solo klavir in dva spremljevalna. Poulenc je predlagal spremembo v koncert za dva klavirja in orkester in kneginja jo je sprejela. Manjše število klavirjev je predlagal avtor bodoče skladbe. V začetnem načrtu so si klavirji delili solo in spremljavo, v Poulencovem pa sta oba klavirja solistična ob orkestru. Skladateljev odgovor je torej spremenil naročeno zasedbo.
Poulenc in Jacques Février sta prvič igrala klavirja 5. septembra 1932 v Benetkah. Orkestru milanske Scale je dirigiral Désiré Defauw. Avtor novega koncerta je bil tudi solist. Zasedbo dveh klavirjev, ki jo je sprejela podpornica, sta si razdelila prijatelja in jo izvedla z orkestrom. Poulenc je prevzel en klavir in s kolegom igral oba solo parta. Delo, dokončano poleti, sta istega leta predstavila na festivalu Mednarodnega društva za sodobno glasbo.
Vstop prvega in drugega klavirja
Po dveh kratkih orkestrskih akordih se prvi stavek nadaljuje s tolkalnim gibanjem obeh klavirjev. Čeprav ima koncert dva klavirja, je začetna melodija počasnega stavka najprej namenjena enemu. Solista igrata isto vrsto instrumenta, vendar imata ločena parta. Namesto dolgega orkestrskega uvoda pred pianistom je Poulenc oba uporabil že na začetku. Poudaril je udarjanje tipk in nadaljevanje z orkestrom. Prvemu stavku sledi počasni drugi, Larghetto.
Larghetto se začne z lirično melodijo samega prvega klavirja. Ob vstopu drugega se glasba spremeni v slog, ki ga je Poulenc tedaj uporabljal. Različna časa vstopa sta povezana s spremembo sloga. Namesto neprekinjene enake igre obeh instrumentov najprej predstavi melodijo enega. Po vključitvi drugega pokaže značilnosti lastnega glasbenega jezika.
Mozartove note in novi Ravel
Poulenc je pojasnil, da se je v prvi temi Larghetta želel vrniti k Mozartu. Povedal je tudi, da ceni melodijo in ima Mozarta posebej rad. Sam je dodal, da začetku v Mozartovem slogu ob vstopu drugega klavirja hitro sledi njegov tedanji slog. Začetek, ki spominja na Mozarta, in poznejša sprememba sta del skladateljevega lastnega opisa. V prvi temi je uporabil slog občudovanega skladatelja, nadaljevanje pa napisal drugače.

Pri pripravi je pregledoval Mozartove in Lisztove koncerte ter se zanimal za Ravelov Koncert v G-duru, prvič izveden istega leta. V kneginjinem domu sta ga s Févrierjem igrala na dveh klavirjih. Bodoči avtor novega koncerta je s kolegom prve izvedbe najprej igral novost drugega skladatelja. Ob študiju Mozartovih not je Ravelovo glasbo preizkušal na dveh klaviaturah. Tudi sodobni koncert je bil gradivo za pripravo novega dela.

Elliott Carter je v oceni leta 1938 omenil mesta, ki spominjajo na Scarlattija, Mozarta, Schumanna, Chabrierja in Stravinskega. Cenil je tudi Poulencovo harmonijo, orkestrski občutek in živost povezovanja različnega gradiva. Slišal je glasbo znanih avtorjev in Poulencovo osebnost. Dela iz skladateljeve priprave in vplivi, ki jih je kolega prepoznal v dokončanem koncertu, so torej zapisani ločeno. Ob omembi skladateljev različnih obdobij je Carter cenil tudi Poulencovo spretnost povezovanja.
Balijski gamelan v Parizu
Poulenc je balijski gamelan slišal na pariški kolonialni razstavi leta 1931. Ta ansambel je vplival tudi na poznejši Koncert za dva klavirja. Ponavljajoči se tolkalni klavirski zvok proti koncu prvega stavka povezujemo z njim. Ob evropskih koncertih, ki jih je bral in igral, je uporabil tudi glasbo z razstave. Gamelana ni preprosto prenesel na dva klavirja, temveč je njegove slišane značilnosti uporabil pri ponavljanju in tolkalnem izrazu solo partov.
V prvem stavku ponovno slišimo tolkalne figure, Larghetto pa nov stavek začne z melodijo v Mozartovem slogu. Različni gradivi je postavil v sosednja stavka. Koncert sestavlja s predstavitvijo kratke glasbe, ponavljanjem in spreminjanjem. Po ponavljanju obeh klavirjev v prvem stavku naslednji začne en pianist. Ob isti solistični zasedbi spremeni začetno število izvajalcev in značaj. Po vstopu drugega klavirja znova spremeni slog.
Mati ga je učila Mozarta, Schuberta in Chopina ter mu dajala igrati tedanje priljubljene romance. Namesto konservatorija je klavir študiral pri Ricardu Viñesu, ki ga je seznanil z Debussyjem, Stravinskim in Satiejem. Doma je spoznaval klasične klavirske skladbe in znane pesmi, pri učitelju pa novo glasbo. Materina in Viñesova glasba sta vsebovali različne avtorje in dela. Že pred koncertom je torej z igranjem spoznaval različna obdobja.
Dva prva izvajalca z istim učiteljem
Février in Poulenc sta se rodila leta 1899 in oba študirala klavir pri Viñesu. Glasbenika iste letnice in učitelja sta sedla za klavirja ob prvi izvedbi novega koncerta. Viñes je prvi igral več Debussyjevih in Ravelovih novosti. Poznejša učenca sta si razdelila solistična parta iste premiere. Février, ki je v kneginjinem domu s Poulencom igral Ravelov koncert, je sodeloval tudi pri njegovem novem delu. Naročnica, skladatelj in drugi solist so bili povezani pri pripravi in izvedbi.

Mahinina seznama za kosilo in večerjo vključujeta Larghetto v izvedbi Anne Queffélec in Jean-Bernarda Pommierja. Poznejša pianista si delita parta, ki sta ju prvi igrala Poulenc in Février. Najprej prvi klavir sam igra melodijo v Mozartovem slogu, po vstopu drugega pa se slog spremeni v Poulencovega. Kneginjini trije klavirji so postali dva solo klavirja z orkestrom. Znotraj predlagane zasedbe ista vrsta instrumenta melodijo začne ob različnih časih.
Glasba pri Mahini
Pri Mahini predvajamo Larghetto v skupni izvedbi Anne Queffélec in Jean-Bernarda Pommierja. Za glasbo dveh klavirjev sta tudi zgodbi naročnice in prijatelja, ki je sodeloval pri prvi izvedbi. Ko ga slišite med obrokom, lahko prisluhnete zaporedju vstopov obeh pianistov.





