Koncert v brajici in prodani klavir: Rodrigo, Victoria in Aranjuez

Dva glasbenika v Parizu

Rodrigo se je rodil v španskem Saguntu. Po otroški davici je skoraj izgubil vid in glasbo študiral v Valencii. Poleg slovesa po kitarskem koncertu je bil tudi pianist. Leta 1927 je odšel v Pariz študirat kompozicijo pri Paulu Dukasu. Pri zapisovanju glasbe in branju je potreboval pomoč. Rafael Ibáñez, njegov tajnik in prepisovalec, mu je bral literaturo in filozofijo. Rodrigo se ga je spominjal kot človeka, ki mu je nadomestil oči.

Victoria je odraščala v premožni istanbulski družini, katere propad je spremenil življenje. S pomočjo učiteljice klavirja je nadaljevala študij in v Parizu pridobila učiteljsko kvalifikacijo. Spoznala sta se leta 1928. Njen oče je nasprotoval poroki s slabovidnim glasbenikom z negotovimi prihodki. Po družinskem nasprotovanju in eni ločitvi sta se leta 1933 poročila v Valencii. Tudi pozneje sta zaradi pomanjkanja denarja morala živeti ločeno.

Po poroki je opustila lastno pianistično dejavnost in sodelovala pri moževem delu. Poznala je španščino, francoščino in nemščino, prevajala pesemska besedila in pisala gledališke librete. Njena besedila so uporabljena v baletih Pavana real in Juana y los caldereros ter lirični komediji El hijo fingido. Besedila Mrtvomorskih zvitkov je predelovala v verze za petje. Rodrigovo glasbo na Cervantesova in Unamunova besedila je prevajala v nemščino in francoščino. Zakonca sta skupaj obravnavala note in besede.

Naročilo kitarskega koncerta pri večerji

Naročilo je nastalo septembra 1938 pri obroku v San Sebastiánu. Po Rodrigovem opisu ga je kitarist Regino Sainz de la Maza pred vrnitvijo v Francijo prosil za koncert za kitaro in orkester. Povedal je, da si ga že dolgo želi, Rodrigo pa je po vinu iz Rioje privolil. Španska državljanska vojna je še trajala. Obrok je ohranil kot prijeten spomin iz negotovega časa.

Zanimiv je tudi njegov opis zaporedja nastanka. Približno dva meseca po naročilu naj bi se mu v majhnem delovnem prostoru na pariški rue Saint-Jacques naenkrat pojavila melodija Adagia. Kmalu je sledila tema zadnjega stavka. Prvega pa je po svojem opisu dokončal z računanjem in premišljevanjem. Stavek, ki ga slišimo prvega, je napisal zadnjega. Delo je dokončal leta 1939 v Parizu, pri vrnitvi v Španijo pa sta v prtljagi nesla rokopis koncerta v brajici.

Aranjuez južno od Madrida je znan po nekdanji kraljevi poletni palači in vrtovih. Zakonca sta se tam sprehajala kot mladoporočenca. Victoria je pozneje ob opisu Adagia obudila sprehode in srečne poročne spomine. V spominih ga je imenovala tudi ljubezenska pesem. O delu z imenom skupnega kraja je mnogo pozneje znova pisala v knjigi njunega življenja.

Leto prodanega klavirja

Državljanska vojna je njun položaj poslabšala. Štipendija za Rodrigov pariški študij se je ustavila. Kot španska begunca sta bivala v ustanovi za slepe v nemškem Freiburgu in v sobi poučevala španščino ter glasbo. Tam je Rodrigo raziskoval ptičje petje Schwarzwalda in napisal Pesem kukavice. Tudi brez stabilnega doma je poslušal okolico in uglasbljal besedila.

Leta 1939 je Victoria izgubila otroka med nosečnostjo in tudi sama postala kritično bolna. Za zdravljenje sta prodala ljubljeni Pleyelov klavir. Njeni spomini vključujejo tudi spomin stanodajalke Amalie Carrasco, da je Rodrigo med ženino hospitalizacijo ponoči igral klavir in oblikoval žalostno melodijo. Klavir je Victoria dobila od staršev. Zapis o prodaji jasno kaže tedanje finančne težave.

Od brajice do izvajalčevih not

Rodrigo je skladal v glasbeni brajici. Pred izročitvijo izvajalcu je bilo treba zapis prenesti v običajne note. Poklicnemu prepisovalcu je za vsak instrument narekoval ton za tonom. Povedal je višino, trajanje in oznake, kot so višaji ter nižaji. Prepisovalec jih je zapisal na črtovje, Rodrigo pa z Victorio preveril končni zapis. Prenos več instrumentalnih partov je zahteval večkratno preverjanje iste glasbe v brajici, govoru in običajnih notah.

Enega teh prepisov je dobil Sainz de la Maza za pripravo premiere. Ohranjene so tudi skladateljeve note v brajici. Ob njegovem rokopisu so bili prepisi Rafaela Ibáñeza, poklicnega prepisovalca in Victorie. Pri nareku je opisoval ločene instrumentalne parte, z ženo pa opravil končno korekturo. Da so izvajalci lahko prebrali kitarsko in orkestrsko glasbo iz njegove zamisli, je več ljudi zapisovalo in preverjalo note ter oznake.

Melodija od angleškega roga do kitare

Prvo melodijo Adagia igra angleški rog, ne kitara. Ta jo podpira z ubiranjem akordov, nato pa prevzame okrašeno frazo. Instrumenta si temo delita, pozneje jo kitara v celoti igra sama. V kadenci solist razvije dolgo frazo brez orkestra, nato orkester temo zaigra glasno. Pogovor z nežnim zvokom solista se tako razširi v skupno igro več instrumentov.

Melodijske krivulje lahko povežemo tudi z andaluzijskim globokim petjem cante jondo. V prvem in zadnjem stavku šest dob štejejo kot dve skupini po tri ali tri po dve. Orkester prevzame ritem, ki ga kitara predstavi s potegom po strunah. Ob dolgi srednji melodiji in plesnih ritmih obeh zunanjih stavkov je zgradba jasnejša. Adagio se konča s kratkim durovskim zaključkom in kitarskim trilčkom.

Premiera v Barceloni in Mahinin seznam

Koncert so prvič izvedli 9. novembra 1940 v barcelonskem Palau de la Música Catalana. Kitaro je igral Sainz de la Maza, Barcelonski filharmoniji pa je dirigiral César Mendoza Lasalle. Glasbo, napisano v pariški brajici, sta skupaj zaigrala solist in orkester. Victoria je okrevala in naslednje leto rodila hčer Cecilio. Nadaljevanje skladanja in priprav tudi po prodaji klavirja konkretno opisuje življenje do dokončanja in premiere.

Na Mahininem seznamu za kosilo Adagio srečamo na plošči James Galway Plays Rodrigo. Na njej sodelujeta flavtist Galway in kitarist Kazuhito Yamashita. Koncert Aranjuez je Yamashita posnel s komornim orkestrom Jean-François Paillard. Galway je Fantasía para un gentilhombre, izvirno za kitaro, priredil za flavto. Rodrigovo glasbo sta predstavljala na kitari in flavti. Plošča vsebuje tudi Galwayjevo izvedbo Pastoralnega koncerta.

Narciso Yepes, naveden pri kosilu in večerji, je prispeval pomembno izvedbo pri širjenju dela. Leta 1950 ga je v pariškem Théâtre des Champs-Élysées igral s Španskim nacionalnim orkestrom pod Ataúlfom Argento, deset let po barcelonski premieri. Hči Cecilia je pozneje ustanovila založbo in fundacijo z imenoma obeh staršev. Fundacija hrani skladateljeve rokopise. Posredovanje skupno pripravljenih not Victorije in Joaquína novim izvajalcem se je nadaljevalo v naslednji generaciji.

Glasba pri Mahini

Mahinina glasba za kosilo in večerjo vsebuje odlomke koncerta Aranjuez v izvedbi Narcisa Yepesa. Ob kitarski melodiji si lahko skupaj zapomnite imeni Rodriga in Victorie, ki sta brajico prenesla v običajne note in skupaj preverjala partiture.