Pesem o domu po simfoniji: Novi svet Dvořáka in Harryja Burleigha

Mladenič, ki je na snegu čakal na glasbo

Burleigh je odraščal v Erieju v Pensilvaniji. Glasbe se je učil pri materi, spiritualov pa pri materinem očetu, ki je živel v suženjstvu in odkupil svojo svobodo. Pel je v cerkvah in na krajevnih prireditvah ter se učil klavirja in petja. Sodeloval je v zborih episkopalne stolnice, prezbiterijanske cerkve in judovske sinagoge. Različni časi obredov so mu omogočali več služb. Družinske pesmi in krajevna verska glasba so se nadaljevale v njegovem petju in prirejanju.

Kot starejši najstnik je na snegu čakal pred hišo, da bi slišal madžarskega pianista Rafaela Joseffyja. To je bil dom Elizabeth Russell, kjer je delala njegova mati. Zaradi rasno ločenega sprejemanja gostov ni mogel vstopiti kot poslušalec. Ko je zbolel, je mati izvedela razlog in Russell prosila, naj ga zaposli kot vratarja. Med tem delom je slišal glasbenike, kot sta Teresa Carreño in Italo Campanini.

Leta 1892 je s štipendijo vstopil na Nacionalni glasbeni konservatorij v New Yorku. Njegov direktor je bil Dvořák, ki ga je pogosto prosil za petje. Po Burleighovem poznejšem spominu ga je skladatelj po dnevnem delu poslušal po večerji. Pel mu je črnske pesmi, ki jih je poznal. Ena od Dvořákovih ameriških glasbenih izkušenj je bila torej neposredno poslušanje glasu drugega glasbenika.

Razprava o ameriški glasbi

Ustanoviteljica konservatorija Jeannette Thurber je povabila Dvořáka, ker je želela izobraževati ameriške glasbenike. Šola je sprejemala tudi nebele študente. Dvořák je poučeval kompozicijo in dirigiral orkestru. V New Yorku je bilo veliko glasbenikov in kritikov nemškega izvora, s katerimi se je družil v nemščini. Simfonijo je pripravljal kot češki skladatelj med ameriškimi študenti in evropskimi kolegi.

Maja 1893 je javno trdil, da lahko ameriška črnska melodika pomaga razviti samostojno ameriško kompozicijsko tradicijo. Mnogi glasbeniki so tedaj za merilo jemali nemško simfoniko. John Knowles Paine s Harvarda je mislil, da je časopis njegove besede napačno prenesel. Amy Beach se je strinjala z uporabo ljudske glasbe, dvomila pa, da črnska glasba predstavlja vso Ameriko. Razpravljali so o glasbi, iz katere naj se skladatelji učijo.

Dvořák je že prej povezoval češko ljudsko glasbo in zahodne kompozicijske tehnike. V ameriških pesmih je opazoval melodije s petimi osrednjimi toni in sinkope. Sinkopa spremeni ritem s poudarkom na običajno šibkem mestu. Zanimali so ga načini oblikovanja melodije in ritma, ne le znani naslovi. Iz Burleighovih pesmi je izhajal pri novih temah in jih razvijal v štiristavčni simfoniji.

Simfonija leta 1893 in pesem leta 1922

Simfonijo je dokončal leta 1893 v New Yorku. Prvič jo je 16. decembra istega leta v Carnegie Hall izvedla Newyorška filharmonija pod Antonom Seidlom. Znana tema drugega stavka Largo je Dvořákova lastna melodija za angleški rog. Čeprav je preprosta kot stara ljudska pesem, je Goin’ Home nastala pozneje. Za današnje poslušanje iste melodije v simfoniji in pesmi sta bila potrebna skladanje in priredba različnih obdobij.

Fisher je bil ameriški glasbenik, ki je študiral pri Dvořáku. Po njegovem spominu so se mu leta 1922 ob igranju klavirske priredbe Larga porodile besede o vrnitvi domov. Razvil jih je v besedilo Goin’ Home. Simfonični melodiji je dodal človeški glas in besede. Poslušalec, ki pozna naslov o vrnitvi, si lahko ob melodiji predstavlja pesemsko vsebino. Tako lahko starejšo orkestrsko glasbo pomnimo pod naslovom poznejše pesmi.

Goin’ Home je leta 1922 izšla pri bostonskem Oliverju Ditsonu. Ohranjene so zgodnje note za nižji glas in klavir. Naslovnica navaja Largo Simfonije iz novega sveta ter Dvořáka in Fisherja. Pevec poje Fisherjeve besede, pianist pa nadomesti orkestrsko spremljavo. Melodija orkestra je tako postala skupna glasba solističnega pevca in pianista.

Češko govoreča vas v Ameriki

Po dokončanju simfonije je poletje 1893 preživel v Spillvillu v Iowi. Asistent Josef Kovařík mu je za počitnice priporočil svoj domači kraj. Majhna češka priseljenska vas je imela šolo in cerkev s češkim bogoslužjem. Ko so v Ameriko prišli otroci, ki so prej ostali v Evropi, je družina skupaj odpotovala z vlakom. V pismih domačim prijateljem je Spillville primerjal z bivanjem v Vysoki na Češkem.

Zgodaj je hodil na sprehode in igral orgle v cerkvi svetega Vaclava. Dopoldne je skladal, popoldne bil z družino ali obiskoval bližnje kraje. Zvečer je poslušal naselitvene izkušnje vaščanov. Starejši so se veselili orgelskih izvedb znanih cerkvenih pesmi. Poleti je napisal Ameriški godalni kvartet in Godalni kvintet. Ob čeških sosedih in ponovno združeni družini sta deli sledili newyorški simfoniji in postali značilni za njegovo ameriško življenje.

Nadaljnje delo pevca, ki je pel Dvořáku

Burleigh je leta 1892 nastopil v Carnegie Hall s sopranistko Sissieretto Jones. Po šoli je nadaljeval kot pevec in skladatelj. Pozneje je tam pel lastne pesmi, njegove priredbe spiritualov pa so izvajali drugi. Bil je študent, ki je pel Dvořáku, in samostojen glasbenik, ki je nastopal in pisal. Isto tradicijo je po študentskem petju prenašal s koncerti in izdajami.

Leta 1894 je dobil solistično mesto pri newyorški episkopalni cerkvi svetega Jurija. Nekateri so zaradi njegove temne polti nasprotovali, vseeno pa je tam dolgo pel. Nastopal je tudi v drugi verski skupnosti, urejal note za založbo in objavljal pesmi ter spirituale. Ob zgodbi o vplivu spiritualov na Dvořáka je vredno poznati tudi poznejše Burleighovo delo. Družinske pesmi je še naprej prirejal za koncertno petje.

Njegovo priredbo Deep River so posneli leta 1916. Bariton Oscar Seagle jo je pel z orkestrom. Burleigh tu ni napisal nove pesmi, temveč je staro prilagodil izvedbi. Izročeno pesem je uredil za solističnega pevca. Ob Largu lahko poiščemo ta posnetek in spoznamo tradicijo, ki jo je predstavil Dvořáku, ter njegove priredbe. Deep River in Goin’ Home sta po različnih poteh vstopili v pevski repertoar.

Largo pri Mahini

Mahinina glasba za kosilo in večerjo vključuje začetek Larga pod vodstvom Marissa Jansonsa. Pri večerji slišimo tudi Soltijevo izvedbo in Londonsko filharmonijo. Celotni Largo po melodiji angleškega roga nadaljuje s kontrastno glasbo, nato pa začetno melodijo vrne.

Ob Largu lahko poiščemo Burleighov Deep River. Fisher je v Goin’ Home orkestrski melodiji dodal novo besedilo, Burleigh pa v Deep River izročeni spiritual prenesel v solo petje s spremljavo. Ena je prešla iz simfonije v pesem, druga iz izročila v koncertni repertoar. Njuni imeni sta na notah, pevci pa glasbo nadaljujejo. Lahko poslušate drugo ob drugi Goin’ Home, v kateri glas poje melodijo simfoničnega angleškega roga, in Deep River, preneseno z Burleighovo priredbo.

Glasba pri Mahini

Pri Mahini predvajamo Largo Simfonije iz novega sveta. Melodija je lahko povod, da si s svojo družbo poveste o pesmih iz domačih krajev. Spominom na pesmi, ki sta jih delila Dvořák in Burleigh, tako dodate svoje.