V tem članku
  1. Od konservatorija na Montmartre
  2. Tri klavirske skladbe z antičnim imenom
  3. Navodilo za počasno in boleče igranje
  4. Vpis pri devetintridesetih in izpit iz kontrapunkta
  5. Gymnopédies iz leta 1888 in pohištvena glasba iz leta 1917
  6. Debussyjeva priredba in Satiejevo nadaljnje delo
  7. Glasba pri Mahini

Kratek odgovor

Decembra 1888 je Satie v reviji La Lanterne japonaise kabareta Le Divan Japonais oglaševal svoje note. Pod psevdonimom Virginie Lebeau je pisal o pismih, ki iščejo njegova zbrana dela, nato pa pojasnil, da teh še ni, in navedel naslov za nakup tretje Gymnopédie. V oglasu je pretirani predstavitvi samega sebe dodal šalo. Mladenič, ki se je na Montmartru preživljal s klavirsko spremljavo, je istega leta napisal tri Gymnopédies. Sedemnajst let pozneje se je zaradi študija kontrapunkta vrnil v šolo.

Podrobneje

Od konservatorija na Montmartre

Satie je leta 1879 vstopil na pariški konservatorij. Leta 1882 so ga izključili, leta 1885 je znova vstopil, naslednje leto pa odšel. Po več prihodih in odhodih je delal kot glasbenik na Montmartru. Prvega konservatorijskega študija ni končal z diplomo. Zunaj šole je pisal klavirska dela in izdajal svoje note. Po nadaljevanju skladanja pa je znova poiskal kraj za učenje. Pri devetintridesetih se je vpisal na Scholo Cantorum in začel študirati kontrapunkt. Kompozicijske spretnosti se je učil na drugačni ustanovi od šole, ki jo je zapustil mlad.

Steinlenov plakat nastopajoče skupine Le Chat Noir iz leta 1896.
Steinlenov plakat nastopajoče skupine Le Chat Noir iz leta 1896.

Leta 1887 se je naselil na Montmartru. Kot klavirski spremljevalec je delal v Le Chat Noir, pozneje pa v Auberge du Clou. Spremljal je petje na klavirju. Tedaj je pisal tudi lastne solo skladbe. Preživljal se je s spremljavo drugih, ob tem pa zapisoval svojo glasbo. V Auberge du Clou je spoznal Debussyja, ki je pozneje njegove klavirske skladbe priredil za orkester. Kolegovsko poznanstvo na delovnem mestu je tako vodilo do novih priredb in izvedb.

V Le Chat Noir, ki ga je Rodolphe Salis ustanovil leta 1881, so se zbirali pesniki, pevci, pisatelji in slikarji. Pripravljali so pevske nastope, izdajali revijo in predstavljali gledališče senc. Osvetljene oblike so projicirali na platno in jih premikali ob razvoju zgodbe. Ustvarjalci različnih kabaretnih predstav in publikacij so uporabljali isti prostor. Pianist je spremljal glasbo, pesniki in pisatelji so pisali, skupaj pa so predstave in revijo ponujali občinstvu in bralcem.

Tri klavirske skladbe z antičnim imenom

Leta 1888 je napisal tri Gymnopédies. Rokopis prve navaja Pariz kot kraj nastanka in februar 1888. Delo je nastalo kmalu po selitvi na Montmartre. Rokopis vsebuje datum dokončanja, oglas pa naslov za nakup. Skladbo, ki jo danes slišimo na ploščah, je Satie najprej napisal na roko in jo predstavil s tiskanimi notami.

Prva stran Satiejevega rokopisa Gymnopédie.
Prva stran Satiejevega rokopisa Gymnopédie.

Ime Gymnopédie izvira iz starogrškega praznika in plesa. Zgodnje note prve skladbe imajo tudi podnaslov »antični ples«. Izraz je uporabil kot naslov klavirske skladbe, napisane v Parizu. V notah sta skupaj naslov z omembo starega plesa in glasba za sodobni klavir.

Zgodnje note vsebujejo tudi verze iz Les Antiques njegovega prijatelja, pesnika Contaminea de Latourja. V pesmi se pojavita plesni imeni sarabanda in gymnopédie. Izbiri plesa za naslov je tako dodal pesem, ki ta izraz uporablja. Ob lastni glasbi je natisnil kolegove verze. Zgodnja izdaja povezuje njegovo klavirsko skladbo in besedilo prijatelja pesnika.

Navodilo za počasno in boleče igranje

Mahinina seznama za kosilo in večerjo vključujeta prvo Gymnopédie v izvedbi Anne Queffélec. Ob skladbi je navedeno Lent et douloureux, navodilo za počasno in boleče igranje. Satie je združil izraz za hitrost in čustveni značaj. Tudi če skladba s kompilacije velja za umirjeno klavirsko glasbo, sta v izvirnih notah ohranjena oba skladateljeva izraza.

Delo povezuje počasno spremljavo v treh dobah s preprosto melodijo. Satie postavlja akorde zapored, disonanc v njih pa ne razreši takoj. Disonanca je kombinacija tonov, ki pri skupnem zvenenju povzroča napetost. Namesto takojšnje razrešitve pri prehodu na nov akord omogoči, da njen zven poslušamo dlje.

Med ponavljanjem spremljave se nad njo nadaljuje melodija. Majhna količina gradiva se ponavlja ob ohranjanju akordnega zvena. Satie je izbral preproste elemente za glasbo v treh dobah ter hitrost in značaj določil z navodilom.

Vpis pri devetintridesetih in izpit iz kontrapunkta

Satie se je leta 1905 pri devetintridesetih vpisal na Scholo Cantorum. Od Gymnopédies iz leta 1888 je minilo sedemnajst let. Tokrat se je učil kontrapunkta, kompozicijske tehnike sočasnega vodenja različnih melodij. S študijem je želel razširiti glasbeni besednjak in zgradbo svojih del. Skladatelj z že objavljenimi klavirskimi skladbami se je na novo učil odnosov med melodijami. Po kabaretnem delu in izdajanju glasbe se je vrnil v vlogo študenta, ki obiskuje pouk in opravlja naloge.

Stavba pariške Schole Cantorum na Atgetovi fotografiji iz leta 1900.
Stavba pariške Schole Cantorum na Atgetovi fotografiji iz leta 1900.

Leta 1908 je zaključni izpit iz kontrapunkta opravil z odličnim uspehom. Potrdilo s podpisom Vincenta d’Indyja navaja tudi izpolnjene pogoje za študij kompozicije. Študent, vpisan pri devetintridesetih, je obiskoval pouk in opravil izpit. Skladatelj, ki je po odhodu s konservatorija delal v kabaretu in izdajal klavirsko glasbo, je tokrat prejel oceno Schole Cantorum. Po preprostih akordih Gymnopédies se je učil sočasno obravnavati več melodij. Šola je rezultate potrdila z oceno in podpisom.

Leta 1918 je v Socrate glasbeno obravnaval Platonove dialoge. Če je Gymnopédies dodal antično plesno ime in prijateljeve verze, je tu Platonove besede namenil petju. Deli z antičnim gradivom imata različni zasedbi: eno je klavirska glasba z naslovom in verzi, drugo vokalno delo na staro besedilo. Iz stare literature in plesa je izbral besede za različna dela. Tudi po obdobju kabaretnega oglaševanja not je književnost uporabljal kot glasbeno gradivo.

Gymnopédies iz leta 1888 in pohištvena glasba iz leta 1917

Pohištveno glasbo si je zamislil leta 1917, pozneje od Gymnopédies iz leta 1888. V besedilu Cocteauju je opozoril na uporabo valčkov in opernih fantazij pri različnih dogodkih. Namesto glasbe, napisane za drug namen, je želel ustvariti ločeno glasbo za vsakdanje potrebe. Tako kot pohištvo v bivalnem prostoru naj bi bila del vsakdana. Med klavirskimi skladbami in opisom te zamisli je minilo 29 let.

V galeriji Barbazanges so 8. marca 1920 Satiejevo pohištveno glasbo igrali med deli gledališke igre Maxa Jacoba. Gledališče in glasba sta bila umeščena v isti prostor z občinstvom. Satie je iskal drugačno rabo od samostojnega programa, namenjenega zbranemu poslušanju. Glasbo za življenjske potrebe, opisano Cocteauju, je predstavil na dejanskem dogodku. Od časa, ko je leta 1888 sam prodajal klavirske note, je minilo veliko let. Zdaj je obravnaval glasbeno rabo v galeriji med igro drugega avtorja.

Zanimalo ga je, kakšno vlogo ima glasba v vsakdanjem prostoru. Cocteauju je kritično opisal uporabo valčkov in opernih fantazij za druge dogodke ter napovedal novo glasbo za vsakdan. Zamisel lahko povežemo s poznejšo razširjeno glasbo v ozadju. Sam je predvsem želel zmanjšati zvok, ki preglasi pogovor. Kadar ljudje govorijo in glasba zveni v istem prostoru, je želel skladati glede na namen tega prostora.

Debussyjeva priredba in Satiejevo nadaljnje delo

Debussy je prvo in tretjo Gymnopédie priredil za orkester. Priredbo so 20. februarja 1897 v pariški Salle Érard izvedli pod vodstvom Gustava Doreta. Klavirsko glasbo je kolega razdelil med različne instrumente. Debussy, ki ga je Satie spoznal v kabaretu, je njegovo glasbo predstavil v drugi zasedbi. Dve skladbi avtorja, ki je sam oglaševal note, sta se tako predstavili z dirigentom in orkestrom.

Claude Debussy na fotografiji iz Nadarjevega fotografskega ateljeja.
Claude Debussy na fotografiji iz Nadarjevega fotografskega ateljeja.

Leta 1888 je Satie po plesu naslovil klavirske skladbe in jih oglaševal v reviji. Leta 1905 se je vpisal k študiju kontrapunkta, leta 1908 pa opravil izpit. Pozneje je predlagal pohištveno glasbo in uglasbil Platonove besede. Spremljevalec je pisal solo skladbe in se po njihovi objavi vrnil k pouku. V Gymnopédies je zapisal navodilo za počasno in boleče igranje, v prodajnem oglasu pa uporabil pretiravanje in šalo. Sam je ustvarjal naslove, note in besedila, s katerimi je predstavljal glasbo.

Glasba pri Mahini

Pri Mahini predvajamo prvo Gymnopédie v izvedbi Anne Queffélec. Če jo prepoznate, lahko svoji družbi poveste o Satiejevem šaljivem oglasu za note ali vrnitvi med študente pri devetintridesetih.