Corellijeva La Folia: od iberskega plesa do violinskih variacij

Od Portugalske po Iberskem polotoku

Folia je mnogo starejša od Corellija. Izvira s Portugalske, najzgodnejši primeri pa segajo v 15. stoletje. Glasbeniki so jo nato ponavljali in dodajali nove variacije. V drugi polovici 17. stoletja, ko je živel Corelli, je bila znano gradivo tudi italijanskim glasbenikom. Za skladateljevim imenom na violinski sonati je večgeneracijska zgodovina plesalcev in izvajalcev.

Kot priljubljeni ples se je razvijala na Iberskem polotoku v poznem srednjem veku. Portugalske korenine so se razširile v Španijo, v iberski instrumentalni glasbi 17. in 18. stoletja pa je imela pomembno mesto. Savall je folie različnih obdobij združil na eni plošči. Ob Corelliju in Maraisu je posnel Diega Ortiza in anonimno glasbo, ki se je prenašala že pred slavnimi skladatelji.

Zasedba plošče združuje različne plesne zvoke. Savall je igral violo da gamba, drugi pa vihuelo, kitaro, teorbo, čembalo, orgle in harfo. Ob tolkalcu sta sodelovala tudi izvajalca kastanjet in zvončkov. Igralci godal, brenkal, tipk in tolkal so ponavljanju folie dodajali različne zvoke. Savallova iberska glasba tako združuje mnogo več instrumentov kot Corellijeva violinska sonata.

Triindvajset variacij in nastop spremljevalca

Corelli je leta 1700 dvanajst violinskih sonat izdal kot opus 5 in jih posvetil brandenburški volilni kneginji Sophie Charlotte. Zadnja je Sonata v d-molu La Folia. V 18. stoletju je zbirka dobila več kot štirideset nadaljnjih izdaj. Iskali so jo učenci violine, učenec Geminiani pa jo je priredil tudi za godalni ansambel. Mahinina seznama za kosilo in večerjo vključujeta dvanajsto skladbo opusa 5 s plošče Purcell Quarteta. Posneli so jo maja 1986 v londonski cerkvi St Barnabas.

Temi sledi triindvajset variacij. Violina izmenjuje kratke hitre tone z dolgimi linijami. Med hitre variacije je postavil počasne, tako da se ob ponavljanju iste teme spreminjata hitrost in značaj. Ob koncu ima continuo hitre šestnajstinke. Basso continuo podpira solo instrument z basovsko melodijo in akordi. Ker ob koncu zahtevno delo namenja tudi spremljevalcu, izvedbena spretnost ni samo stvar violinista.

Francoska glasba na isti ples

Marin Marais je leta 1701, leto po Corellijevi sonati, folio vključil v drugo zbirko za violo da gamba. Naslov Folies d’Espagne pomeni španske folie. Pojasnil je, da je continuo skrbno uredil in da je graviranje not zahtevalo veliko časa. Italijanska violinska sonata in francoska violska glasba sta torej v bližnjih letih uporabljali isti ples. Maraisova skladba ima dvaintrideset variacij, devet več od Corellijeve.

Marais je izkoristil možnost viole da gamba za akorde na več strunah. Prepletel je solo melodijo in bas, v nekaterih variacijah pa uporabil figure, ki spominjajo na potege po kitarskih strunah. Kitarski izraz lahko povezujemo z iberskim plesnim začetkom folie. Pri isti temi se hitre violinske figure razlikujejo od polnih violskih akordov. Plesno gradivo je okrasil s strunami in akordi svojega instrumenta.

Učenec iz Rima v Londonu

Corellijev učenec Francesco Geminiani je učiteljevo glasbo prenesel v Britanijo. Po rimskem študiju je pri sedemindvajsetih odšel v London, pozneje pa delal tudi v Dublinu. Njegovi prvi londonski koncerti grossi niso bili nove skladbe, temveč priredbe Corellijevih sonat, tedaj priljubljenih tudi v Britaniji. Solo violino in spremljavo je prilagodil skupni igri godalnega ansambla.

Pri prenosu je dopolnil harmonijo in kontrapunkt, nakazana v sonati. Odnose hkratnih melodij je razširil in glasbo solista ter spremljave razdelil v več godalnih glasov. V prej solistično glasbo je vključil dodatna godala. Boston Baroque je pri Geminianijevem koncertu v F-duru uporabil okraske iz izvirne Corellijeve sonate. F-durovo delo in La Folio je uvrstil na isto ploščo, ki predstavlja prenos različnih Corellijevih sonat v ansambelsko glasbo.

V Geminianijevi La Folii se izmenjujeta manjša skupina solistov in večja godalna skupina. Prva je concertino, druga ripieno. Pogovor violine in spremljave se razširi v izmenjavo skupin. Geminiani se je v učbeniku igranja leta 1749 spominjal tudi učiteljevega posebnega zadovoljstva s skladbo. Corelli, ki je portugalski ples prenesel v violinsko sonato, in učenec, ki jo je prenesel v več godal, sta isti temi namenila različni zasedbi.

Vivaldijeva drugačna folia

Tudi Vivaldi je folio oblikoval v variacije. Tema ima devetnajst variacij. Ostaja prepoznavna, spreminjajo pa se ritem, hitrost, dinamika in povezovanje ali ločevanje tonov. Ob ponovitvah je na novo določil dolžine, moč in tempo. Na to staro melodijo je pisalo več kot 150 skladateljev. Izbiranje različnih instrumentov in števila variacij se je po Corelliju, Maraisu in Vivaldiju nadaljevalo.

Vivaldijeva folia je v opusu 1, ki ga je leta 1705 v Benetkah izdal Giuseppe Sala. Zbirka ima dvanajst komornih trio sonat. Tako kot Corelli svojo zbirko jo je končal s folio. Glasbo so lahko igrali na zasebnih hišnih srečanjih. Znani ples je tako postal tudi zaključek komorne glasbe plemičev in ljubiteljskih glasbenikov.

Sodobni godalci, ki tolčejo z nogami

Ameriška skladateljica Michi Wiancko je pri preoblikovanju Geminianijeve La Folie godalcem namenila tudi tolkala in udarjanje z nogami. Dodala je col legno, udarjanje po strunah z lesom loka namesto z žimo, in sul ponticello, igranje ob kobilici, ter spremenila značaj godalnega zvoka. Nad ponavljajočo harmonijo se izmenjujejo ves ansambel in solisti, majhni motivi pa prehajajo med igralci. V isti partituri so godalni toni in udarci njihovih nog.

Za koncert leta 2021 je pripravila različico za enajst izvajalcev. Ob prilagoditvi zdravstvenim omejitvam je na novo razdelila glasbo posameznikom. Telesa in instrumenti so se spreminjali od iberskih plesnih glasbenikov, Corellijevega solista in spremljevalca, Geminianijevih skupin do njenih godalcev, ki udarjajo z nogami. Mahinina skladba Purcell Quarteta predstavlja del te zgodovine, Corellijeve variacije za violino in continuo. Tudi hitri toni spremljave ob koncu so skladateljeva določena naloga.

Glasba pri Mahini

Pri Mahini predvajamo Corellijevo La Folio v izvedbi Purcell Quarteta. Ker isto temo večkrat spreminja, lahko tudi ob nekaj frazah med obrokom z zanimanjem primerjate, kako se je prejšnja melodija spremenila.