V tem članku
Kratek odgovor
Debussy je leta 1903 po poslušanju Rameaujeve opere Castor et Pollux v časopisu Gil Blas objavil naklonjeno kritiko. Dve leti pozneje je dokončal prvo zbirko klavirskih Images. Prva skladba je bila Odsevi v vodi, druga Poklon Rameauju, zadnja pa Gibanje. Med naslova vode in gibanja je postavil ime starejšega francoskega skladatelja. Zbirka, izdana oktobra 1905, vsebuje tri skladbe za en klavir. Drugo, ki ji je določil značaj počasne sarabande, je posvetil Rameauju.
Podrobneje
Rameau v koncertni dvorani leta 1903
Debussy je na pariški Scholi Cantorum slišal prva dva akta opere Castor et Pollux. Kritiko iz časopisa Gil Blas so pozneje vključili v Monsieur Croche. V njej je sam navedel kraj izvedbe in obseg glasbe, ki jo je slišal. Njegovo ponovno vrednotenje Rameauja po predstavi v začetku leta 1903 lahko povežemo s poznejšim Poklonom Rameauju.
Pri Castorjevem pogrebu je več pozornosti kot antičnim oblekam in čeladam namenil ljudem, ki jokajo. V opernih osebah je prepoznal žalost, ki so jo poznali tudi njegovi sodobniki. Pri oceni Polluxovega monologa je zapisal, da je pozabil na časovno in prostorsko razdaljo ter Rameauja občutil kot sodobnika. V opisu svojega navdušenja je način izražanja čustev cenil bolj kot starost opere. Rameau mu je predstavljal staro Francijo in skladatelja, čigar glasbo je vredno ponovno izvajati.
V Franciji so tedaj že obnavljali in izdajali Rameaujeve note. Francis Magnard je leta 1894 v Le Figaro pozval k takemu projektu. Založba Durand je naslednje leto začela izdajati zbrana dela. Izvajalci za predstavljanje stare glasbe potrebujejo dostopne note. Časopisna pobuda se je razvila v skupni uredniški projekt skladateljev in založbe, ki je po zvezkih uredila glasbo za tipke in opere. Založnik in uredniki so pripravljali gradivo, s katerim so tudi drugi glasbeniki spoznavali glasbo, ki jo je Debussy slišal v dvorani.
Spor ob prvi operi in izdaja zbranih del
Rameaujevo prvo opero Hippolyte et Aricie so v Parizu izvedli 1. oktobra 1733. Star je bil petdeset let in znan predvsem kot teoretik harmonije. Opera je uspela, obenem pa sprožila glasbeni spor. Skladatelj, ki so ga pozneje omenjali pri razpravah o francoski glasbeni tradiciji, je občinstvo razdelil že ob prvi operi. Rameaujeva pot, ki jo je Debussy spoštoval, združuje avtorja teoretičnih del in skladatelja nove odrske glasbe.

Rameau je Hippolyte et Aricie ob ponovnih izvedbah predelal. Ohranjeni sta različici za predstave v letih 1742 in 1757. Glasba opere z istim naslovom se tako razlikuje glede na obdobje skladateljevih popravkov. Opéra-Comique je za produkcijo leta 2020 uporabila različico iz leta 1757.

Pri Durandovi izdaji Rameaujevih zbranih del je kot urednik sodeloval tudi Debussy. Glasbo za tipke v prvem zvezku iz leta 1895 je uredil Saint-Saëns, pri operah pa so sodelovali d’Indy, Dukas in Guilmant. Les Fêtes de Polymnie, ki jo je uredil Debussy, je izšla leta 1908. Potem ko se je leta 1905 predhodniku poklonil z naslovom klavirske skladbe, je sodeloval tudi pri izdaji njegove opere. V projektu, pri katerem so si delo razdelili založba in glasbeniki, je prebral in uredil določeno delo. Zanimanje za Rameauja je po kritiki in skladanju nadaljeval z urejanjem not.
Tudi njegovi kolegi so v svojih delih uporabljali starejšo francosko glasbo. Dukas je na Rameaujevo temo napisal klavirske variacije, Ravel pa je Couperinovo ime uporabil v naslovu Le Tombeau de Couperin. Debussyjevi sodobniki so v nova dela vključevali imena in glasbo predhodnikov. Dukas je napisal variacije na starejšo temo, Debussy pa samostojno skladbo v Rameaujevo čast. Ob spominjanju starejših glasbenikov so izbirali različne naslove in oblike. Posvetilo in izbira skladbe sta se pri vsakem povezala drugače.
Svobodno ravnanje s sarabando
Prva zbirka Images vsebuje Odseve v vodi, Poklon Rameauju in Gibanje, v tem vrstnem redu. Debussy je tri skladbe dokončal leta 1905 in jih izdal kot klavirsko zbirko. Med naslova vode in gibanja je postavil ime resničnega skladatelja. Srednjo skladbo je naslovil kot poklon, ob njej pa postavil deli drugačnega značaja. Vse tri je napisal, popravil in poslal Durandu. Debussy je navdušenje nad staro opero tako izrazil v eni od skladb nove zbirke za tipke.
V note je zapisal navodilo za počasno in tehtno igro. Dodal je, naj izvajalec igra v slogu sarabande, vendar ne strogo. Sarabanda je ime plesa iz starih suit. Najprej je določil hitrost in značaj, nato še stopnjo sledenja plesnemu slogu. Naslov poklona in omemba sarabande se nanašata na starejšo glasbo, pianist pa igra Debussyjeve note po njegovih navodilih. Ime starega plesa je zapisano ob zahtevi po svobodnem obravnavanju njegove oblike.
Ko je poslal zbirko, je založnika Jacquesa Duranda vprašal, ali je skladbe že sam zaigral. Izrazil je pričakovanje, da bodo našle mesto v klavirskem repertoarju ob delih Schumanna in Chopina. Skladatelj, ki je v naslov postavil predhodnikovo ime, je hkrati čakal na izdajo in oceno lastnih del. V pismu ni obširno pojasnjeval razlogov za poklon, temveč je govoril o povezanosti treh sveže dokončanih skladb in njihovem mogočem sprejemu.
Pred pošiljanjem je zbirko popravljal. Avgusta 1905 je Durandu napovedal oddajo v naslednjem tednu, nato pa načrt spremenil, ker ni bil zadovoljen z Odsevi v vodi. Pojasnil je, da bo napisal drugo skladbo z novimi harmonskimi spoznanji, in zbirko poslal konec meseca. Prvo skladbo, ki bo izšla ob poklonu Rameauju, je torej preverjal do konca. Mahinina seznama za kosilo in večerjo vključujeta Michelangelijev Poklon Rameauju. To delo je del Debussyjevega skupnega popravljanja treh skladb in priprave njihove izdaje.
Klavirska skladba in urejanje opernih not
Delo se poklanja Rameauju, vendar ga težko razumemo kot novo skladbo, zgrajeno s preprostim prevzemom njegovega glasbenega sloga. Debussy je v naslov zapisal predhodnikovo ime in napisal lastno klavirsko glasbo. Povezujejo se navdušenje nad opero, navodilo z omembo starega plesa in dokončana klavirska skladba. Čeprav je cenil predhodnikovo glasbo, je v novem delu uporabljal svoje akorde in klavirski izraz.


Leta 1905 je izdal svojo klavirsko skladbo, leta 1908 pa je izšla Rameaujeva opera Les Fêtes de Polymnie, ki jo je uredil. Tako kot Saint-Saëns, d’Indy, Dukas in Guilmant je bral in urejal stare note. Ob klavirskem skladanju je nadaljeval delo pri izdaji predhodnikove opere. Po navdušeni kritiki je čas namenjal lastni glasbi in urejanju not. Zanimanje, ki ga je izrazil po poslušanju predstave, je nadaljeval v različnih vrstah publikacij.
Sodobnik iz preteklosti
Leta 1915 je Debussy napisal Sonato za flavto, violo in harfo. Tudi v njej je nadaljeval zanimanje za staro francosko glasbo. Od izdaje Poklona Rameauju je minilo deset let. Namesto solo klavirja je izbral tri instrumente, vendar še naprej uporabljal glasbo prejšnjih obdobij. Po klavirskem poklonu in urejanju opere je napisal novo komorno delo.
V operi, ki jo je leta 1903 poslušal, je jokala oseba, ki je izgubila ljubljenega človeka. V kritiki je zapisal, da ta žalost nagovarja tudi ljudi njegovega časa. V klavirske note, ki jih je leta 1905 poslal založniku, je vključil Rameaujevo ime in navodilo v slogu sarabande. Durandu je tudi izrazil upanje, da bodo skladbe stale ob Schumannu in Chopinu. Razloge za občudovanje stare glasbe je zapisal, po dokončanju nove pa je pričakoval izvedbo in izdajo. Ime predhodnika je ohranil v drugi skladbi nove klavirske zbirke.
Glasba pri Mahini
Mahinina glasba vsebuje tudi Poklon Rameauju v Michelangelijevi izvedbi. Med poslušanjem lahko delite zgodbo o tem, kako je Debussy s klavirsko skladbo izrazil spoštovanje glasbeniku, ki je živel dolgo pred njim.





