V tem članku
  1. Razširjeni obseg za Stadlerja
  2. Zgodnje izdaje in kritika iz leta 1802
  3. Meyer je izbrala basetni klarinet
  4. Od orkestrske glasbenice do solistke
  5. Sodobna izdaja z dvema solo partoma
  6. Glasba pri Mahini

Kratek odgovor

Mozartov Koncert za klarinet K.622 je napisan za instrument Antona Stadlerja z razširjenim nizkim obsegom. Dokončana lastnoročna partitura ni ohranjena. Zgodnje posmrtne izdaje so solo part prilagodile običajnemu klarinetu. Današnji uredniki različic za basetni klarinet primerjajo rokopisni odlomek, tiskane note in kritiko iz leta 1802, da obnovijo izgubljene nizke tone.

Podrobneje

Razširjeni obseg za Stadlerja

Mozart je Koncert za klarinet K.622 leta 1791 napisal za Antona Stadlerja. Zanj je prej napisal tudi Kvintet za klarinet K.581. Kvintet povezuje klarinet s štirimi godali, koncert pa solo klarinet z orkestrom. Stadler je v komorni glasbi igral z manjšo skupino godalcev, v koncertu pa solo part pred velikim orkestrom. Mozart je instrument istega glasbenika uporabil v dveh zasedbah in pisal skupno glasbo za klarinet in godala.

Zapisani obseg basetnega klarineta. Majhne spodnje note označujejo nizke tone, ki jih običajni klarinet ne zmore.
Zapisani obseg basetnega klarineta. Majhne spodnje note označujejo nizke tone, ki jih običajni klarinet ne zmore.

Stadlerjev klarinet je pod nizkim E premogel še štiri tone: Es, D, Cis in C. Razširitev mu je omogočila igrati nižje tone kot prej. Danes tak instrument imenujemo basetni klarinet. Ker se spusti štiri poltone pod najnižji ton običajnega klarineta, lahko skladatelj piše melodijo v tem obsegu. Za nizki C v notah je potreben instrument, ki ga zmore. Ti štirje toni so neposredno povezani z razlikami med izvirnim solo partom in poznejšimi izdajami.

Zgodnji rokopisni odlomek se začne kot glasba za basetni rog v G. Med nadaljnjim pisanjem je Mozart solo instrument nameraval zamenjati z basetnim klarinetom v A, kar je razvidno iz rokopisa. Med začetno zamislijo za basetni rog in dokončnim koncertom v A-duru je torej prišlo do sprememb. Odlomek ohranja njegove lastnoročne note. Uredniki ga uporabljajo pri raziskovanju solo parta koncerta, katerega celotna partitura je izgubljena, saj prikazuje pot od prve izbire instrumenta do poznejše spremembe.

Zgodnje izdaje in kritika iz leta 1802

Okoli let 1801 in 1802 so tri založbe izdale instrumentalne parte koncerta. Vse tri so odstranile basetni obseg in natisnile solo part za običajni klarinet. Delo, napisano za Stadlerjev razširjeni instrument, so prilagodile krajšemu obsegu. Glasbeniki, ki so koncert izvajali po Mozartovi smrti, so lahko uporabljali te tiskane note. S tiskano glasbo se je tako prenašal tudi solo part z nizkimi toni prestavljenimi v drug register.

Program Stadlerjevega koncerta v Rigi 21. marca 1794 z upodobitvijo basetnega klarineta.
Program Stadlerjevega koncerta v Rigi 21. marca 1794 z upodobitvijo basetnega klarineta.

Kritik je leta 1802 zapisal, da je bil koncert napisan za klarinet, ki sega do nizkega C. Opozoril je, da je treba več odlomkov tiskanega solo parta igrati oktavo nižje, in omenil spremembe Adagia. Kritika je sodobno pričevanje, ki pomaga pri pripravi obnovljenih not. Že tedanji bralec zgodnje izdaje je poznal razliko med obsegom izvirnega instrumenta in natisnjenim partom. Današnji urednik primerja tisk in ta opozorila, da ugotovi mesta spremenjene višine tonov.

Klarinet, ki ga je Valentine Metzler izdelal konec 18. ali na začetku 19. stoletja.
Klarinet, ki ga je Valentine Metzler izdelal konec 18. ali na začetku 19. stoletja.

Ohranjena gradiva vsebujejo različne podatke. Rokopisni odlomek prikazuje Mozartovo pisanje in popravke, posmrtne izdaje pa part za običajni klarinet. Kritika opisuje instrument z nizkim C in spremenjene odlomke. Danes obstajajo tudi izdaje s faksimiloma rokopisa in kritike. Izvajalec lahko ob novih notah vidi stare dokumente, uporabljene pri urejanju. Gradivo različnih obdobij v eni izdaji pojasnjuje prenos solo parta.

Meyer je izbrala basetni klarinet

Plošča Sabine Meyer s Staatskapelle Dresden pod vodstvom Hansa Vonka izrecno navaja basetni klarinet. Izbrala je instrument s štirimi dodatnimi toni pod nizkim E. Na njem je nizke odlomke igrala v višini, ki je običajni klarinet ne zmore. Koncert za Stadlerja je posnela na sodobnem razširjenem instrumentu. Staatskapelle Dresden je pod Vonkovim vodstvom igrala orkestrsko glasbo, Meyer pa solo part, ki uporablja nizki obseg, namenjen Stadlerju.

Replika, izdelana po Stadlerjevem basetnem klarinetu.
Replika, izdelana po Stadlerjevem basetnem klarinetu.

Meyer je ob govorjenju o preprostosti in globokih čustvih delo primerjala z vero. To je njen osebni opis koncerta. Izvajalka, ki je z basetnim klarinetom obnovila nizke tone, je izrazila tudi lastni čustveni odziv. Izbrani instrument omogoča nizke tone, omemba preprostosti pa je njena ocena značaja dela. Pripravila je instrument za ustrezni obseg in razmišljala o izrazu glasbe, ki jo bo na njem igrala.

Drugi stavek Adagio ima obliko A-B-A: začetna tema se po srednjem delu vrne. Po uvodni melodiji in kontrastnem srednjem odseku se ponovno zaigra ista tema. Solistični predstavitvi sledi druga glasba in nato vrnitev k začetku. Ob solistu igra orkester s flavtami, fagoti, rogovi in godali. Tudi v počasnem stavku je Mozart v notah ločil odlomke s solo melodijo in dele, pri katerih sodeluje orkester.

Od orkestrske glasbenice do solistke

Karajan je želel Meyer zaposliti v Berlinski filharmoniji, člani orkestra pa so nasprotovali. Dirigent in glasbeniki se niso strinjali, ali naj sprejmejo njegovo izbranko. Njegova presoja kandidatke se je razlikovala od presoje članov, ki bi z njo sodelovali. Meyer, znana kot koncertna solistka, je delala tudi kot orkestrska klarinetistka. V orkestru je morala svoj part uskladiti z drugimi pihali in godali. Zaposlitveni spor je pokazal tudi razlike med dirigentom in člani pri izbiranju sodelavcev.

V Stuttgartu je študirala pri Ottu Hermannu, v Hannovru pa pri Hansu Deinzerju. Po Simfoničnem orkestru Bavarskega radia in Berlinski filharmoniji je širila solistično dejavnost. Nastopala je z Dunajsko filharmonijo, Čikaškim simfoničnim orkestrom, Simfoničnim orkestrom NHK v Tokiu in drugimi. Nekdanja izvajalka klarinetnega parta v enem orkestru je začela solo parte igrati z različnimi dirigenti in zasedbami. Mozartov posnetek s Staatskapelle Dresden in Hansom Vonkom je eno od teh sodelovanj.

Ob solistični dejavnosti je nadaljevala komorno glasbo z družinskimi člani. Leta 1983 je z možem Reinerjem Wehlejem in bratom Wolfgangom Meyerjem ustanovila Trio di Clarone. Igrali so manj znana Mozartova dela in sodobno glasbo. Pripravljali so tudi nove nastope z jazzovskim klarinetistom Michaelom Riesslerjem. Solistka, ki je pred orkestri igrala koncerte, je z dvema bližnjima kolegoma ustanovila manjši ansambel. Mozartova in sodobna dela so uvrstili na isti komorni repertoar.

Sodobna izdaja z dvema solo partoma

Nekatere sodobne izdaje ponujajo solo part za basetni in običajni klarinet. Izvajalec izbere part, primeren svojemu instrumentu. Ob dveh partih istega koncerta vsebujejo še rokopisni odlomek in kritiko iz leta 1802. V eni izdaji sta razlaga obnovljenih nizkih tonov in part, ki se je prenašal za običajni klarinet. Prvi obnovi izvirni obseg, drugi pa omogoča izvedbo na instrumentu z ožjim obsegom.

Za Meyer je novo glasbo napisalo več skladateljev. Igrala je dela Jeana Françaixa, Edisona Denisova, Toshia Hosokawe in Pétra Eötvösa. Ob Mozartovem partu, obnovljenem po starih gradivih, je pripravljala novo glasbo za svoj instrument. Kakor je Mozart sodeloval s Stadlerjem, so poznejši skladatelji sodelovali z določeno izvajalko. Na njenih nastopih so bili objavljeni koncerti in dela sodobnikov, napisana zanjo.

Jeseni 1791 je Stadler v Pragi sodeloval pri prvi izvedbi Mozartove opere La clemenza di Tito. Solo parta v dveh arijah uporabljata basetni klarinet in basetni rog. Mozart je Stadlerjev instrument postavil ob operne pevce. V koncertu istega leta pa ga je postavil kot solista pred orkester. Razširjeni obseg je uporabil tako ob petju kot v instrumentalnem koncertu. Glasba za Stadlerjeve nizke tone je zato ohranjena v operi in koncertnem solo partu.

Glasba pri Mahini

Adagio iz Mozartovega Koncerta za klarinet pri Mahini poslušate v izvedbi Sabine Meyer. Ko ga znova slišite, lahko ob melodiji prisluhnete tudi nizkim tonom klarineta. Tako poslušate z mislijo na obseg, ki ga je Mozart pripravil za Stadlerjev instrument.