V tem članku
  1. Maske in pesem, ki ne verjame v srečo
  2. Watteaujeve slike in Verlainove slavnosti
  3. Rokopis iz leta 1890 in izdaja leta 1905
  4. Pesmi na isto besedilo in klavirska glasba
  5. Zaporedje štirih skladb in Mahinin seznam
  6. Capletova orkestrska Mesečina
  7. Glasba pri Mahini

Kratek odgovor

V Verlainovi pesmi Mesečina ljudje z maskami igrajo lutnjo in plešejo. Pojejo o ljubezni in sreči, vendar se zdi, da svojim besedam ne verjamejo. Debussy je pesem uglasbil leta 1882 in pozneje napisal še drugo uglasbitev. Klavirsko suito je začel leta 1890 in izdal leta 1905. Tretja skladba je bila sprva naslovljena Sentimentalni sprehod, ob pripravi izdaje pa jo je preimenoval v Mesečino. Zapustil je ločena dela: pesmi, v katerih pevec poje Verlainovo besedilo, in klavirsko glasbo brez besed.

Podrobneje

Maske in pesem, ki ne verjame v srečo

Verlaine je leta 1869 izdal zbirko Fêtes galantes. Njena Mesečina se začne s primerjavo duše naslovljene osebe s posebno pokrajino. Skoznjo hodijo ljudje z maskami, igrajo lutnjo in plešejo. Lutnja je star instrument z ubiranjem strun. Pesnik ne pove natančne lokacije vrta, temveč z njegovimi pojočimi in gibajočimi se osebami opisuje človekovo notranjost. Glasbenike in plesalce predstavi skupaj ter že na začetku pove, da nosijo maske.

Naslovna stran prve izdaje Verlainove pesniške zbirke Fêtes galantes iz leta 1869.
Naslovna stran prve izdaje Verlainove pesniške zbirke Fêtes galantes iz leta 1869.

V molu pojejo o zmagoslavju ljubezni in srečnem življenju. Verlaine loči vsebino petja od čustev pevcev. Ti pojejo o sreči, a vanjo očitno ne verjamejo, pod bleščečimi preoblekami pa so žalostni. Njihovo petje se meša z mirno, žalostno in lepo mesečino. Ob koncu se pojavi tudi vodomet med marmorjem, ki hlipa v zamaknjenosti. Pesnik je povezal ljubezen, maske, glasbo in vodo ter srečo v pesmi postavil ob žalost tistih, ki jo pojejo.

Debussy je pesem obravnaval na več načinov. Uglasbil jo je dvakrat, klavirska Mesečina pa je glasbeno samostojna in ločena od obeh pesmi. Obstajata deli, v katerih pevec poje Verlainove besede, in klavirska skladba z istim naslovom. Ob branju pesmi srečamo maske, ples in petje o ljubezni. Po srečanju s to pesmijo je Debussy ustvaril dela za različne zasedbe.

Watteaujeve slike in Verlainove slavnosti

Fêtes galantes je tudi izraz za slike Antoina Watteauja, slikarja iz 18. stoletja. Na njih se lepo oblečene osebe v parkovnem okolju družijo v ljubezenskih igrah. Francoska kraljeva akademija je leta 1717 ob sprejemu njegovega Romanja na Kitero oblikovala ime za ta motiv. Slikar je prikazoval oblačila in druženje, poznejši pesnik pa je isti izraz uporabil v naslovu zbirke. Slikarski klasifikacijski izraz je tako postal tudi literarni naslov.

Watteaujevo Romanje na Kitero iz leta 1717.
Watteaujevo Romanje na Kitero iz leta 1717.

Na Watteaujevih slikah se veselje druženja povezuje z melanholijo. Ob lepo oblečenih udeležencih je prikazal tudi osamljenost znotraj vesele družbe. Verlaine je podobno zapisal žalost plesočih in pojočih oseb. Osebe na sliki in v pesmi niso iste, pri opisu obeh del pa govorimo o veselem druženju in melanholiji. Watteau je oblikoval njihove drže in okolje, Verlaine pa z besedami opisal ljudi, ki pojejo o ljubezni in ne verjamejo v srečo.

Bergamasque označuje ples, povezan z italijanskim Bergamom. V prvi kitici Mesečine je Verlaine skupaj uporabil francoski besedi masques, maske, in bergamasques. Podobno zveneči besedi sta v isti vrstici. Debussy je svojo klavirsko zbirko naslovil Suite bergamasque. Tu primerjamo pesnikovo izbiro besed za ples in maske s skladateljevo uporabo plesnega imena v naslovu suite. Ime mesta Bergamo, ples in francoski pesniški izraz so del ozadja naslova.

Rokopis iz leta 1890 in izdaja leta 1905

Suite bergamasque temelji na zgodnjem delu iz leta 1890 in je izšla leta 1905. Debussy je na korekturo zapisal letnico 1890, da označi mladostni nastanek. Med začetnim delom in izdajo je minilo petnajst let.

Prva stran not prve izdaje Mesečine pri založbi Fromont leta 1905.
Prva stran not prve izdaje Mesečine pri založbi Fromont leta 1905.

Štiri skladbe sledijo kot Preludij, Menuet, Mesečina in Passepied. Tretja je bila sprva naslovljena Sentimentalni sprehod, četrta pa Pavana. Pred izdajo je Debussy spremenil ti imeni. Preludij in Menuet sta ohranila prvotna naslova. Ni na novo poimenoval vseh štirih skladb, temveč le dve. Korekture za tisk ohranjajo sledi preimenovanja.

Zgodnja različica je leta 1891 prešla k založbi Choudens, leta 1902 pa jo je Hartmannov dedič prodal Fromontu. Debussy je aprila 1905 Fromontu izročil končno različico. Dva meseca pozneje, junija, so note izšle. Prva založba torej dela ni takoj natisnila; mnogo pozneje ga je izdala druga. Debussy je pred izdajo popravil korekture in naslova. Zgodnje delo, oddano Choudensu, je občinstvo spoznalo kot štiridelno suito Fromontove izdaje.

Pesmi na isto besedilo in klavirska glasba

Leta 1891 je Debussy napisal zbirko Fêtes galantes za glas in klavir s pesmimi En sourdine, Clair de lune in Fantoches. Rokopis vokalne Mesečine vsebuje posvetilo gospe A. Fontaine. Naslov pesniške zbirke je uporabil za zbirko pesmi, posamezne pa naslovil po pesmih. Pevec poje Verlainove besede ob pianistovi spremljavi. Debussy je pesnikove vrstice po branju uglasbil v treh pesmih.

Verlainovo Mesečino je uglasbil že leta 1882, pred pesmijo iz leta 1891. Po prvi uglasbitvi je torej napisal novo vokalno delo na isto besedilo. Pozneje je isto ime uporabil v klavirski skladbi. Pri obeh vokalnih delih je besedilo dobilo različno glasbo, pri klavirskem pa je napisal samo glasbo za tipke brez pevca. Skladatelj, ki je pesem ponovno prebral in uglasbil, je njen naslov uporabil tudi za solo klavir.

Zaporedje štirih skladb in Mahinin seznam

Menuet in Passepied sta poimenovana po starih plesih. V končni zbirki je Mesečina med njima. Celotna izvedba se začne s Preludijem, nadaljuje z Menuetom in Mesečino ter konča s Passepiedom. Če danes na kompilaciji izberemo samo Mesečino, ima v izvirnih notah še vedno sosednji skladbi.

Na Mahininih seznamih za kosilo in večerjo sta navedeni klavirski Mesečini Moure Lympany in Seong-Jin Choa. Posebej je naveden tudi Choov Menuet. V izvirni suiti je Menuet drugi, Mesečina pa tretja skladba. Naslova na seznamu pripadata isti zbirki, vendar sta vključena kot samostojni skladbi. Glasbeni seznam za obrok torej posamezne dele zbirke predstavlja ločeno.

Capletova orkestrska Mesečina

Seznam vsebuje tudi orkestrsko priredbo Mesečine Andréja Capleta. Debussy je napisal izvirno klavirsko glasbo, Caplet pa jo je razdelil med več instrumentov. Mesečino so priredili tudi za orgle in druge instrumente. Zato obstajajo posnetki istega naslova v različnih zasedbah. Pri solo klavirju en pianist igra glasbo na tipkah, pri orkestrski različici pa si jo razdelijo različni instrumenti in glasbeniki. Ob ohranjenem naslovu sta dodana prirediteljevo ime in zasedba.

Skladatelj in dirigent André Caplet na fotografiji iz leta 1920.
Skladatelj in dirigent André Caplet na fotografiji iz leta 1920.

Debussy je zgodnje delo pripravljal leta 1890, ob končni izdaji leta 1905 pa je tretjo skladbo poimenoval Mesečina. Zapisi iz obdobij prej in pozneje ohranjajo vokalne uglasbitve Verlaineove pesmi, spremenjeni naslov in priredbe za druge instrumente. V pesmi žalostni ljudje pojejo o ljubezni, v vokalnem delu pevec poje te besede. Klavirsko delo z istim naslovom se izvaja kot samostojna glasba. Zgodba Mesečine je tako ohranjena v pesnikovih vrsticah, skladateljevih notah in založniških korekturah.

Glasba pri Mahini

Mahinin glasbeni seznam vsebuje klavirsko in orkestrsko Mesečino. Ko zaslišite znano skladbo, prisluhnite, kateri instrument igra melodijo. Del njenega užitka je tudi srečanje z isto glasbo v različnih zasedbah.