V tem članku
Kratek odgovor
Pozimi leta 1838 sta Chopin in George Sand bivala v starem samostanu na Mallorci. Chopin je kašljal in čakal na klavir iz Pariza, Sand pa je poučevala otroka in ponoči pisala. Na njegovi mizi so bile Bachove note in lastni rokopisi. Čeprav sta prišla na lep otok, sta morala urejati bolezen, vreme, prevoz instrumenta in založniško pogodbo. Poznejši opis nevihtne noči George Sand je to zimo naredil znano.
Podrobneje
Štirje popotniki z upanjem na okrevanje
Bivali so v starem kartuzijanskem samostanu v Valldemossi. Chopin je novembra 1838 prišel na Mallorco s Sand in njenima otrokoma, nato pa prezimil v samostanu. Načrtoval je skrb za zdravje in delo, vendar je vztrajno deževalo in kašelj se je okrepil. Bivanje se je prepletalo z dokončevanjem Preludijev. Ker je o izdaji že govoril v Parizu, je moral tudi na otoku urejati note. V kraju za okrevanje je hkrati spremljal telo in delovni načrt.

Sand je v decembrskem pismu zapisala, da ji pouk otrok in pisanje puščata malo časa za pokrajino. Chopin je bil šibek in kašljal, pogosto pa je deževalo. Pismo opisuje njegovo igranje na krajevnem klavirju in njeno nočno pisanje. Čez dan je poučevala otroka in skrbela za bolnika, ob tem pa morala pisati lasten rokopis.
Chopin je 28. decembra prijatelju samostansko sobo primerjal z veliko krsto. Visok strop je bil prašen, skozi majhno okno pa je videl pomarančevce, palme in ciprese. Kvadratna miza ob postelji je bila neudobna za pisanje. Ob njej so bili sveča, Bachove note in lastni rokopis. Tišino sobe je opisal tako, da se po kriku znova vrne mir. Ločeno je naštel drevesa zunaj in pohištvo znotraj. Tam je spal, pisal pisma in urejal rokopis; del tega življenja so bile tudi note na mizi.
Klavir prek morja in založniška pogodba
Čakal je na Pleyelov pianino, majhen pokončni klavir. Izbral ga je pred potovanjem v Parizu in ga po prejemu uporabil za dokončanje Preludijev. Nanj ni igral takoj po prihodu na otok, temveč je čakal na prevoz. Ob uporabi krajevnega klavirja je v pismih spraševal o prihodu pariškega instrumenta. Ta pianino je še danes v Valldemossi in pomaga razumeti zimsko delo pri zbirki.
Januarja 1839 je Pleyelu sporočil, da je klavir varno prispel. Prestal je morje, vreme in carino v Palmi. Ob napovedi pošiljanja rokopisa je govoril o plačilu in pravicah v posameznih državah. Na koncu se je pošalil, da bolj kot o hvaležnosti za instrument govori o denarju, in se imenoval poslovnež.
O izdaji je s Pleyelom govoril že pred potovanjem. Predujem in posojilo sta pomagala financirati pot. Med zdravljenjem na otoku je moral dokončati obljubljene note. Pisma kažejo povezanost založniškega dogovora in pridobivanja potovalnega denarja. Z načrtom oddaje rokopisa je pripravljal stroške, po vrnitvi v Francijo pa govoril o poplačilu s prodajo del. Ko sta bolezen in prevoz zavlekla delo, je moral ostati v stikih z založniki, ki so čakali.
Nevihtna noč v spominu George Sand
V avtobiografiji se je Sand spominjala vrnitve s sinom v slabem vremenu. Chopin naj bi sam jokal za klavirjem in bil ob njunem prihodu zelo prestrašen. Po njenem opisu je povedal, da se je počutil, kot da je utonil. Predstavljal naj bi si tudi hladne, težke kapljice, ki redno padajo na prsi. Sand je v poznejši avtobiografiji opisala, kaj je videla ob prihodu, in njegove besede. Spomin povezuje deževno vrnitev in pogovor pri klavirju.

Po njenem spominu je Chopin odgovoril, da dejanskega dežja na strehi ni slišal. Ko ga je omenila, naj bi nasprotoval predstavi neposrednega posnemanja predmetov z glasbo. Sand je razumela naravni zvok kot pretvorjen v glasbo v njegovih mislih. Isti večer sta pojasnjevala drugače: ona je povezovala zunanje vreme in glasbo, Chopin iz njenega opisa pa ni sprejel razlage posnemanja dežja. Avtobiografija ohranja pisateljičino razlago in skladateljev domnevni odgovor.

Pri nevihtnem spominu ni zapisala številke preludija. Chopin je pozneje pri pouku petnajstega imenoval Dežna kapljica. Učenčeve note ohranjajo ime iz njegove učne ure. Tudi po samostanski zimi je v Parizu poučeval preludije. Njegovo učno poimenovanje je ostalo v učenčevih notah, Sand pa je vrnitev domov opisala v avtobiografiji. Vzdevek petnajstega tako ohranja tudi skladateljeve besede pri pouku.
Pariški začetek in dokončanje na otoku
Ob odhodu na Mallorco je bila zbirka že precej napisana. Domnevamo, da je vsaj zgodnja oblika petnajstega nastala pred potjo. Zbirka, dokončana na otoku, je vsebovala skladbe iz Pariza. Pozimi je pisal nove in popravljal prejšnje. Izdajo je že obljubil Pleyelu, na otoku pa sta zdravje in prevoz oteževala dokončanje. Prijatelju je v pismih opisoval kašelj in čakanje na instrument.

Preludije je 12. januarja 1839 poslal Julianu Fontani s prošnjo za prepis. Z drugim glasbenikom naj pripravi kopijo, izvirnik preda Pleyelu, kopijo pa založniškim sodelavcem. V istem pismu je prosil za plačilo pariške najemnine in ureditev nadaljnjega najema. Prijatelju je zaupal opravila, ki jih z otoka ni mogel urediti. Hkrati je govoril o kopiranju, oddaji založnikom in stanovanjskih stroških.
Posvetilo se je razlikovalo po državah izdaje. Sprva je mislil na Józefa Krzysztofa Kesslerja, ki je svoje preludije posvetil njemu. Po odhodu z Mallorce v Marseille je želel zbirko posvetiti Pleyelu, sprememba pa ni prišla do nemškega založnika. Nemška prva izdaja nosi Kesslerjevo ime, francoska in angleška pa Pleyelovo. Pri pošiljanju rokopisov in obvestil o spremembah različnim državam so nastala različna posvetila iste zbirke.
Bach v samostanu
Na Mallorco je vzel Bachov Dobro uglašeni klavir. Bach je združil preludije in fuge različnih tonalitet, Chopin pa je v štiriindvajsetih preludijih uporabljal dure in mole. Na samostanski mizi so bile lastne in Bachove note. Ob sveči na majhni mizi je bral predhodnika in urejal svoje skladbe. Tudi med čakanjem na klavir so bile note v sobi. Ob zahtevnem dokončevanju rokopisa je nadaljeval delo z Bachovo glasbo, ki jo je prinesel na pot.
Na začetku 19. stoletja so preludiji pred drugimi deli včasih služili preverjanju uglašenosti in privajanju tonaliteti ter razpoloženju. Chopin je kratke skladbe zasnoval kot samostojna dela in štiriindvajset združil v izdajo. Iz oblike, namenjene pripravi druge glasbe, je napisal novo zbirko. S spremembami dura in mola je vsaki namenil drugačno glasbo. Po dokončanju na Mallorci je prosil za kopijo in govoril o založniških pravicah po državah. Delo je nadaljeval do priprave in oddaje celotne zbirke.
Tonaliteta in ponavljajoči ton petnajstega
Petnajsti se začne v Des-duru, prek srednjega dela v cis-molu pa se vrne v Des-dur. Med začetno in končno tonaliteto je drugačen srednji del. Ponavljajoči ton je zunaj zapisan kot As, v sredini pa kot Gis. Na klavirju gre za isto tipko, zapis in okoliški akordi pa se spremenijo. Ob prehodu v sredino je skladatelj ime tona in akorde prilagodil novi tonaliteti.
Mahinin seznam za kosilo vključuje petnajsti preludij iz opusa 28 v izvedbi Dmitrija Aleksejeva. Ob dokončevanju zbirke je Chopin v pismih opisoval majhno okno, neudobno mizo in svečo. Bral je Bacha in urejal rokopis ob čakanju na izbrani pariški klavir. Po prejemu je Fontano prosil za kopiranje in oddajo založnikom. Tudi med dežjem in boleznijo je urejal note, pogodbo in pisma, Sand pa nadaljevala pouk otrok in pisanje.
Glasba pri Mahini
Mahinina glasba za kosilo vsebuje Dežno kapljico v izvedbi Dmitrija Aleksejeva. Med poslušanjem se lahko spomnite klavirja, na katerega je Chopin čakal, in pisem iz samostana. Ob vzdevku tako spoznate tudi njegovo resnično zimo.





