V tem članku
Kratek odgovor
Debussy je poleti 1903 dokončal klavirsko zbirko Estampes. V Pagodah, Večeru v Granadi in Vrtovih v dežju je uporabil javanski gamelan, španske plesne ritme in francoske otroške pesmi. Pisal je v francoskem podeželskem kraju Bichain. Dirigentu Andréju Messagerju je v pismu zapisal, da pomanjkanje denarja za potovanje nadomesti z domišljijo.
Podrobneje
Skladbe iz Bichaina in prva izvedba v Parizu
Debussy je tri skladbe napisal poleti 1903 med bivanjem v Bichainu na severu Burgundije. V pismu Messagerju iz istega časa je omenil oddaljene dežele in težave s plačilom potovanj. Naslovi Estampes vsebujejo stavbe zunaj Francije in špansko mesto, zbirko pa je dokončal v Franciji. Ni sestavil potopisnega zvezka obiskanih krajev, temveč je uporabil glasbo, ki jo je slišal, in gradivo iz svojih prejšnjih not. Leta 1902 je predstavil opero Pelléas et Mélisande, leta 1903 pa začel delati tudi orkestrsko delo Morje. Poletje nastajanja Estampes spada v čas, ko so se prepletala njegova operna, orkestrska in klavirska dela.
Natančno je določil tudi način tiskanja zbirke. Izbral je papir in založnika prosil, naj naslov in njegov monogram natisne v bledi zlati, naslove posameznih skladb pa v modri barvi. Monogram je znak iz povezanih črk imena. Ob pisanju glasbe je pripravljal tudi naslovnico. Tri naslove je združil v zbirko, razporedil črke in določil različne barve. Naročilo papirja in barv v pismu je bilo konkretno navodilo za izdelavo not, ki jih bo bralec prvič prijel v roke.
Avgusta tega leta je prejel korekture, zbirko pa izdal 20. oktobra. Posvetil jo je slikarju Jacquesu-Émilu Blanchu. Prvo izvedbo je 9. januarja 1904 v pariški dvorani Érard pripravil Ricardo Viñes. Poleti je dokončal skladbe in pripravil tisk, jeseni so izšle note, pozimi pa jih je pianist predstavil občinstvu. Viñes je Pagode, Večer v Granadi in Vrtove v dežju igral na koncertu Société nationale de musique. Zbirko, dokončano v Bichainu, so torej prvič javno predstavili v Parizu.
Javanski ansambel na pariški svetovni razstavi
Na prvo skladbo Pagode je vplival javanski gamelan, ki ga je Debussy slišal na pariški svetovni razstavi leta 1889. Gamelan je ansambel različnih instrumentov. Tradicionalni ansambli Jave in Balija združujejo več instrumentov, s poudarkom na bronastih tolkalih. Spremljali so dvorne in vaške obrede, skupnostne prireditve in gledališče senc. Glasbeniki so te instrumente pri obredih in nastopih uporabljali že pred Debussyjevim srečanjem z njimi v Parizu. Razstava je to glasbo predstavila evropskemu občinstvu.

Na razstavi sta bila tudi nizozemski razstavni prostor in prikaz javanske vasi. Med gamelanskimi instrumenti, ki so jih tedaj pripeljali v Francijo, so bili tudi tisti, ki jih je francoski vladi podaril uradnik Nizozemske Vzhodne Indije. Premiki glasbenikov in instrumentov so bili povezani s kolonialno oblastjo in organizacijo razstave. Debussyjevo odkritje novih zvokov zato obravnavamo skupaj z okoliščinami poti iz kolonije v Pariz. Tudi potem, ko je njegova klavirska skladba postala znana, se je tradicija javanskih glasbenikov nadaljevala samostojno.

V Pagodah je vpliv gamelana uporabil pri intervalih kvarte in kvinte ter pri združevanju različnih registrov. Skladba povezuje nizke zvoke klavirja, ponavljajoče se figure in gibanje v visokem registru. Glasbena figura je kratko zaporedje tonov, ki se lahko ponavlja ali spreminja. Debussy je zvok ansambla, ki ga je spoznal ob gamelanu, prenesel v note za en klavir. Obe pianistovi roki je zaposlil v različnih registrih in vpliv javanskega ansambla razvil na drugačnem instrumentu.
Večer v Granadi in Fallov poklon
Druga skladba Večer v Granadi ima navodilo za gibanje v ritmu habanere. Debussy je s plesnim ritmom oblikoval skladbo, poimenovano po španskem mestu. Čeprav je v Španiji preživel le en dan, je španski skladatelj Manuel de Falla visoko cenil španski značaj te glasbe. Debussy ni spoznaval tamkajšnje glasbe na dolgih potovanjih, vseeno pa je napisal delo, v katerem je španski kolega prepoznal domače značilnosti. Ponavljajoči se plesni ritem pod naslovom Granada vsebuje lastnosti španske glasbe, ki jih je Falla prepoznal.

Falla je leta 1920 za posebno revijalno številko v Debussyjev spomin napisal kitarsko skladbo Homenaje. Pozneje jo je sam priredil še za klavir. Ob koncu je citiral glasbo Večera v Granadi. Debussyjevo klavirsko frazo je uporabil v kitarski skladbi v spomin na kolega. Delo, nastalo za revijalni poklon, tako vsebuje odlomek, s katerim znova zaigra Debussyjevo melodijo. Glasba, ki jo je cenil, je dobila novo izvedbo v njegovem spominskem delu, ohranjenem za kitaro in klavir.
Debussy je pri Večeru v Granadi uporabil tudi svoje prejšnje delo. Predelal je glasbo skladbe Lindaraja za dva klavirja. Gradivo, ki sta si ga delila dva izvajalca, je vključil v solo klavirsko skladbo. Pred delom z naslovom španskega mesta je torej sorodno glasbo že preizkusil v drugačni zasedbi. V Estampes jo je znova oblikoval, postavil za Pagode in povezal z zadnjo skladbo, ki uporablja francoske pesmi.
Dve pesmi v Vrtovih v dežju
Tretja skladba Vrtovi v dežju vsebuje dve francoski pesmi. Debussy je uporabil melodiji Nous n’irons plus au bois in Do, do, l’enfant do. Prvi naslov pomeni »Ne bomo več šli v gozd«, drugi pa uspava otroka. V delu z dežjem v naslovu je uporabil melodiji, ki so ju ljudje prepevali. Pesemsko gradivo je vpletel v hitro klavirsko gibanje in zadnjo skladbo zbirke oblikoval iz znane francoske glasbe.

Možno je, da je skladbo spodbudilo Blanchevo portretiranje Debussyja na deževen dan. Tega pa ni mogoče potrditi kot okoliščino nastanka. Ločeno od te možnosti je Debussy v Vrtovih v dežju ponovno uporabil glasbo neobjavljenih Images iz leta 1894. Tudi v prejšnjih notah je pesem Nous n’irons plus au bois. Zadnja skladba, ki sledi javanski glasbi in španskemu plesu, tako ohranja francoske pesmi in klavirsko glasbo, ki jo je poskusil devet let prej.
Glasba, ki citira francoski pesmi, se ob koncu zadnje skladbe spremeni v E-dur. To spremembo lahko primerjamo s prenehanjem dežja in pojavom sonca. Tak opis vremena je razlaga, ki povezuje naslov skladbe s spremembo tonalitete. Debussy je med potekom dela spreminjal tonaliteto in ga končal v E-duru. Citirana pesemska glasba in drugačen zaključek sta dela iste skladbe. V naslov je zapisal dež, vendar do konca ni ponavljal iste glasbe.
Različna gradiva na enem klavirju
Če tri skladbe poslušamo zapored, lahko primerjamo različno gradivo, ki ga je Debussy uporabil. V Pagodah je v ospredju vpliv javanskega ansambla, v Večeru v Granadi habanera, v Vrtovih v dežju pa francoski pesmi. Skladbam je dal različne naslove in jih različno oblikoval. Izkušnja zvoka gamelana, poskusi klavirske glasbe v španskem slogu in otroška pesem iz njegovih starejših not se združijo v eni zbirki. Vse tri so napisane za solo klavir, vendar se razlikujejo po gradivu in poteku.
Na Mahininih seznamih za kosilo in večerjo so vse tri skladbe Estampes v izvedbi Zoltána Kocsisa. Igra jih isti pianist, uporabljeno gradivo pa se razlikuje. V Pagodah slišimo intervale in registre pod vplivom javanskega ansambla, Večer v Granadi ponavlja habanero, zadnja skladba pa vsebuje dve pesmi iz Francije. Debussy je predeloval starejšo klavirsko glasbo, ob tem pa ansambel z razstave, ples in znani pesmi vključil v tri ločene solo skladbe.
Glasba pri Mahini
Pri Mahini predvajamo vse tri skladbe Estampes v izvedbi Zoltána Kocsisa. Ko poznamo prehod javanskega ansambla, španskega plesa in francoskih otroških pesmi v klavirsko glasbo, je zanimivo prepoznati njihove razlike.





