V tem članku
  1. Začetniški pianisti med živalmi
  2. Znane melodije za želvo in slona
  3. Ločena izdaja Laboda
  4. Fokinova koreografija in kostum Pavlove
  5. Štirinajst stavkov po skladateljevi smrti
  6. Glasba pri Mahini

Kratek odgovor

Saint-Saëns je iz Živalskega karnevala za življenja izdal samo Laboda. Leta 1887 ga je objavil za violončelo in klavir, vseh štirinajst stavkov pa je izšlo posmrtno leta 1922. Drugi stavki posnemajo začetniške pianiste in znane plese spreminjajo v glasbo želv in slonov. Violončelsko melodijo, ločeno iz satirične suite, sta leta 1905 Fokin in Pavlova uporabila v kratkem baletu Umirajoči labod.

Podrobneje

Začetniški pianisti med živalmi

Saint-Saëns je Živalski karneval napisal februarja 1886. Podnaslov je Velika zoološka fantazija, delo pa ima štirinajst stavkov. Naslovi ne naštevajo samo živali: med njimi so tudi Akvarij, Fosili in Pianisti. V eni suiti so žive živali, njihovo razstavno okolje, ostanki starih bitij in človeški izvajalci. Podnaslov in naslovi štirinajstih stavkov kažejo skupno obravnavo ljudi in živali. Različne predmete je zapored predstavljal s kratko glasbo.

V Pianistih dva izvajalca posnemata začetniško vajo lestvic. Note zahtevajo oklevanje in nerodnost učenca. Izkušena glasbenika morata namerno igrati celo vadbene napake. Namesto hitre pravilne lestvice pokažeta začetniško učenje. Med živalske opise je skladatelj postavil človeške izvajalske navade. Predmet šale je učenec klavirja, posnemovalec pa je prav tako pianist.

Delo je napisal med bivanjem v Avstriji, ko je delal pri tretji simfoniji. Najprej je načrtoval kratko solo delo za violončelista Charlesa-Josepha Lebouca pred upokojitvijo, nato pa ga razširil v zoološko fantazijo. Začetni violončelski glasbi Laboda je dodal druge stavke. Za razliko od sočasne simfonije je tu uporabil humor za prijateljsko druženje. Solo violončelo je vključil v suito, dva klavirja in druge instrumente pa uporabil za živalske opise.

Znane melodije za želvo in slona

V Želvah počasi igrajo kankan iz Offenbachovega Orfeja v podzemlju. Čeprav prepoznamo prvotno hitro plesno melodijo, je njena hitrost močno drugačna. Izbrana žival je počasna želva. Šala nastane s spremenjeno glasbo pod drugim naslovom. Namesto nove melodije je skladatelj znanemu plesu spremenil hitrost in ga namenil počasni živali. V stavku sta skupaj želvji naslov in Offenbachova glasba.

Jacques Offenbach na Nadarjevi litografiji.
Jacques Offenbach na Nadarjevi litografiji.

Slon citira Ples zračnih duhov iz Berliozovega Faustovega pogubljenja. Lahkoten ples je uporabljen v slonjem valčku na nizkem instrumentu. Želvi je namenil počasnejši Offenbachov hitri ples, slonu pa Berliozov lahkotni ples v nizkem registru. Obe glasbi povezuje z drugima živalma: pri prvi spremeni hitrost, pri drugi instrument in velikost plesalca. Razlika med prvotnim namenom citata in novim naslovom nadaljuje satirični značaj suite.

Fosili vsebujejo štiri francoske pesmi, melodijo iz Rossinijevega Seviljskega brivca in skladateljev lastni Mrtvaški ples. Satira primerja pogosto izvajano in znano glasbo s fosili. Na začetku stavka je tudi risba kosti stare živali. V kratkem stavku je združil šest melodij, vključno s svojo. Znane pesmi, opero in lastno orkestrsko skladbo je postavil skupaj ter za satiro uporabil samo glasbo.

Ločena izdaja Laboda

Labod je trinajsti stavek. Leta 1887 ga je izdal samostojno, brez drugih stavkov. Med štirinajstimi je samostojne note dobila dolga violončelska melodija. Izvajali so jo lahko brez priprave celotne suite. Preostalo delo je izšlo leta 1922, leto po njegovi smrti. Med ločeno izdajo in celoto je minilo 35 let. Za življenja je dovolil izdajo samo te skladbe in odložil splošno objavo drugih.

Violončelo, ki ga je Vuillaume izdelal sredi 19. stoletja.
Violončelo, ki ga je Vuillaume izdelal sredi 19. stoletja.

Labodova izdaja iz leta 1887 je priredba za violončelo in klavir. Izvirna suita uporablja violončelo in dva klavirja. V samostojnih notah je en klavir prevzel spremljavo, kar omogoča izvedbo dveh glasbenikov. Solo part je ostal, število pianistov pa se je spremenilo. Glasbo dveh klavirjev je pri izdaji samostojne miniature prenesel na enega. Stavek Živalskega karnevala in ločeno violončelsko delo nosita isti naslov, zahtevata pa različno število klavirjev.

Skrbelo ga je, kako bo suito sprejelo nemško občinstvo, zato je omejil javne izvedbe. V Nemčiji je pogosto nastopal kot pianist in bil cenjen za resna dela. Tudi francoska Société nationale de musique je poudarjala strokovno in resno ustvarjanje. Skrbelo ga je, kako bodo šale prijateljskih srečanj sprejete javno. Ob zasebnih izvedbah je zato omejeval javne koncerte in izdajo. Pri istem delu je izbiro spreminjal glede na kraj in občinstvo.

Fokinova koreografija in kostum Pavlove

Mihail Fokin je leta 1905 za Anno Pavlovo koreografiral Umirajočega laboda, kratek solo ples na Saint-Saënsovo glasbo. Delo in glasba sta drugačna od Labodjega jezera Čajkovskega. Tu je Fokin ustvaril ples, Pavlova ga izvedla, glasba pa je bila za violončelo. Po nastanku trinajstega stavka je koreograf pripravil gibanje in plesalka ga je uprizorila. Gibi umirajočega laboda so bili dodani v plesnem delu na violončelsko skladbo.

Anna Pavlova kot Umirajoči labod na Laveryjevi sliki iz leta 1911.
Anna Pavlova kot Umirajoči labod na Laveryjevi sliki iz leta 1911.

Kratki balet so prvič predstavili leta 1905 v Sankt Peterburgu in postal je značilen za Pavlovo. Nosila je kostum z labodjimi krili. Njen ohranjeni tutu ima bleščeče okraske in gosje perje, zadaj razporejeno v obliko kril. Domnevno ga je uporabljala konec dvajsetih let 20. stoletja. Vlogo je plesala tudi po premieri. Da bi občinstvo videlo laboda, izraženega s telesom, so s pravim ptičjim perjem oblikovali krila kostuma.

Koreograf Mihail Fokin na Serovovi sliki iz leta 1909.
Koreograf Mihail Fokin na Serovovi sliki iz leta 1909.

Fokinovo koreografijo in njeno izvedbo lahko razumemo kot poudarek umetniškosti in čustev ob baletni tehniki. Druge plesalke so gibkost njenih rok uporabile tudi pri Odette v Labodjem jezeru. Gibanje se je prenašalo med baletoma z različno glasbo. Umirajoči labod uporablja Saint-Saënsovo violončelsko skladbo, poznejše plesalke pa so njeno izraznost prenesle v drugo labodjo vlogo. Kljub različnima deloma se je telesni vpliv nadaljeval.

Štirinajst stavkov po skladateljevi smrti

V oporoki leta 1911 je založbi Durand dovolil posmrtno izdajo celotne suite. Leta 1922 so vseh štirinajst stavkov natisnili. Med rokopisom in prvo posmrtno izdajo so manjše razlike. Izdajo so pripravili, ko avtor pri njej ni več mogel sodelovati. Uredniki primerjajo rokopis in tisk ter preverjajo spremembe. Odločitev, da za življenja izda samo Laboda, in dovoljenje za posmrtno izdajo celote sta ohranjena v različnih notnih izdajah.

Pred Labodom so v suiti Fosili, za njim Finale. Satiri znanih melodij sledi dolga violončelska melodija, nato pa zaključek znova obišče glasbo različnih živali. Pred njo so hitro klavirsko gibanje, nizki plesni citati in posnemanje začetniške vaje. Samostojna izdaja ne zahteva drugih stavkov, v celotni suiti pa isti izvajalci zapored igrajo glasbo različnih značajev.

Pavlova je za različne vloge pripravljala različna oblačila. Ob prvem londonskem nastopu leta 1909 je Ruski ples Čajkovskega plesala v dolgem sarafanu Ivana Bilibina. To je dolga, trapezasta tradicionalna ruska obleka, precej težka za ples. Labodji tutu je imel gosje perje in bleščeče okraske, zadaj pa pernata krila. Njena ohranjena oblačila ločeno prikazujejo Fokinovega laboda in Rusinjo, ki pleše na glasbo Čajkovskega.

Glasba pri Mahini

Pri Mahini predvajamo Laboda v različnih posnetkih. Ko melodijo slišite med obrokom, se lahko spomnite, da je glasba, ločena iz satirične živalske suite, pozneje zaživela v baletu Pavlove.