V tem članku
Kratek odgovor
Ime Arija na G-struni ne izvira iz naslova v Bachovi tretji orkestrski suiti. Drugi stavek se imenuje Air. Violinist August Wilhelmj ga je v 19. stoletju priredil za solo izvedbo in določil igranje na G-struni. Priredba z znižanimi toni, ki omogoča igranje celotne skladbe na najnižji violinski struni, je postala znana, njeno navodilo pa se je začelo uporabljati kot naslov.
Podrobneje
Spremenjena tonaliteta in obseg za G-struno
Wilhelmj je izvirni D-dur prestavil v C-dur in znižal melodijski register. Tako je violinistu omogočil igranje samo na G-struni, najnižji od štirih strun violine. Melodijo, napisano za godalni ansambel, je prilagodil enemu glasbeniku na eni struni. Uveljavljeno ime Arija na G-struni ohranja ta izvedbeni pogoj. Godalci v suiti igrajo Air v D-duru, solist v Wilhelmjevi priredbi pa melodijo v C-duru.

Bachov izvirni Air igrajo godala in basso continuo. Pri continuu spremljevalec na podlagi basovske melodije in harmonskih oznak dopolni akorde. Pod melodijo se bas premika ob drugih glasovih. Medtem ko en glas zadržuje dolg ton, drugi napreduje. Gibljivi bas in drugi godalni parti se pod glavno melodijo prepletajo. V Wilhelmjevi solo priredbi glavno melodijo igra eden, Bachov stavek pa vsebuje več skupnih godalnih partov.
Ko so Bachovo orkestrsko glasbo redko izvajali blizu njene prvotne oblike, je Wilhelmjeva violinska priredba postala zelo priljubljena. Stavek je kot solo delo z nizko struno dosegel nove izvajalce in poslušalce. Izvirnik ima D-dur in naslov Air, priredba pa C-dur in navodilo za G-struno. Znani naslov se je začel z oznako poznejšega izvajalca v določenih notah, ne z Bachovim naslovom stavka.
Solo note iz Bostona leta 1880
Bostonska založba Thompson & Odell je leta 1880 izdala Air for G String za violino in klavir. Bachov orkestrski stavek je natisnila za dva glasbenika. Namesto zbiranja godalnega ansambla sta parta prevzela violinist in pianist. V Bostonu je razširjala solo melodijo za nizko violinsko struno in klavirsko spremljavo. Tako so tudi v Ameriki, zunaj Evrope Bachovega delovanja, ljudje dobili note za izvedbo.
Tretjo suito odpira francoska uvertura. Oblika plesne zbirke se je razvijala ob Lullyjevi glasbi za dvor Ludvika XIV. Po veličastnem počasnem začetku sledi hitrejši del v fugiranem slogu, kjer glasovi zapored posnemajo isto temo. V Bachovem času so suite s takšnim začetkom imenovali Ouvertüre. Tudi današnja tretja suita se je prenašala pod tem imenom. Glasba pred Airom ima zgradbo francoske uverture.
Za Airom sledijo gavota, bourrée in gigue. Plesi kontrastirajo po ritmih in hitrostih. Bach je uverturo, Air in plese postavil v isto delo. Z zaporedjem je različne plesne metre in značaje združil v eni suiti. Pri solo priredbi se Air igra ločeno, pri suitnih partih pa isti glasbeniki po uverturi nadaljujejo še s plesi. Program se torej razlikuje glede na izvedbo samostojne miniature ali drugega stavka celotne suite.
Mahlerjeva izdaja in sodobna godalna izvedba
Schirmer je leta 1910 izdal pet stavkov iz Bachove druge in tretje suite v Mahlerjevi redakciji. Mahler je klavirski in orgelski continuo dopolnil z določenimi notami. Spremljavo, ki jo glasbenik sicer oblikuje po basu in harmonskih oznakah, je zapisal. Wilhelmj je melodijo prestavil na nizko violinsko struno, Mahler pa je uredil skupno glasbo orkestra in instrumentov s tipkami. Pri pripravi iste Bachove glasbe sta spreminjala različne dele.

Mahler je navodila dodal tudi flavtnemu partu druge suite. Pri glasnih mestih naj bi sodelovale dodatne flavte in po potrebi klarinet. Navodilo lahko obravnavamo skupaj z velikostjo godalnega ansambla, ki ga je predvidel. Z dodatnimi pihali je želel preprečiti, da bi velika godalna skupina preglasila flavto. Zapis spremljave in krepitev pihal kažeta dirigentsko presojo dejanskega orkestrskega ravnovesja.
Lars Ulrik Mortensen je za amsterdamsko izvedbo Nizozemskega Bachovega društva leta 2017 izbral drugo zasedbo. Tretjo suito je igral z godali in instrumenti s tipkami, brez pihal in timpanov. Sledil je teoriji, da so pihalne parte dodali pozneje in je zgodnja različica temeljila na godalih. Po tej hipotezi je pripravil manjšo zasedbo. Na koncertu dejansko ni bilo pihal in timpanov, razlaga zgodnje različice pa ostaja hipoteza na podlagi ohranjenih not.
Violinist, ki je pripravil priredbo
Po Lisztovem priporočilu je Wilhelmj na leipziškem konservatoriju študiral violino pri Ferdinandu Davidu, koncertnem mojstru orkestra Gewandhaus. V šestdesetih letih 19. stoletja je nastopal po Evropi, nato pa potoval po Severni in Južni Ameriki, Aziji in Avstraliji. Od leta 1894 je poučeval violino na londonski šoli Guildhall. Odrski izvajalec je svojo igro prenašal učencem. Po konservatoriju in nastopih v različnih državah je znova stal pred študenti.

Sodeloval je tudi z Wagnerjem. Ta je leta 1862 pogosto obiskoval Wilhelmjev dom in v njegov album lastnoročno zapisal prvih osem taktov uverture Mojstrov pevcev. Leta 1872 je ob polaganju temeljnega kamna bayreuthskega gledališča igral violino v Beethovnovi deveti simfoniji pod Wagnerjevim vodstvom. Wagner ga je izbral za koncertnega mojstra novega festivalskega orkestra. Solist, ki je Bacha priredil za violino in klavir, je torej na drugih koncertih delal v velikem orkestru, ki mu je dirigiral Wagner.

Njegovo ime je ohranjeno tudi pri violini, ki jo je imel. Oče mu je leta 1866 kupil Stradivarijev instrument iz leta 1725. Kot doktor prava in ljubiteljski violinist ga je priskrbel sinu. Wilhelmj je imel več violin, posebej pa je cenil očetovo darilo. Leta 1896 ga je prodal učencu Hugu Kupferschmidtu. Po več poznejših lastnikih je instrument še danes znan z Wilhelmjevim imenom. To ime je ohranjeno v zgodovini priredbe in lastništva violine.
Air v različnih izvedbah
Bas Aira vsebuje oktavne skoke in postopno gibanje. Ne zadržuje ves čas istega tona pod dolgo zgornjo melodijo. Ob njegovem gibanju si godalni glasovi izmenjujejo tone ter združujejo dolge in kratke premike. Izvajalci ohranjajo zapisane dolžine in višine ob skupni igri. Dolga melodija, gibljivi bas in vmesni glasovi so v istem stavku, zato so tudi naloge ansambla razdeljene.
Bostonski simfonični orkester je 21. oktobra 2021 igral Bachov Air v spomin na Bernarda Haitinka, ki je umrl tisti dan. Koncertu je dirigiral Andris Nelsons. Z izbiro glasbe je kolegu namenil zadnji pozdrav. Stavek davno napisanega orkestrskega dela so izvedli v počastitev umrlega glasbenika. Tudi po Bachovem času izvajalci to glasbo izbirajo za določene dneve in ljudi.
Wilhelmj je spremenil tonaliteto in melodijski register ter solistu naročil igranje na G-struni. Mahler je zapisal spremljavo za instrumente s tipkami in zahteval okrepitev flavt. Mortensen je po teoriji zgodnje godalne različice vodil orkester brez pihal in timpanov. Poznejši glasbeniki so Bacha pripravili za različne instrumente in število izvajalcev. Melodijo, ki jo violinist poveže na nizki struni, drugje izvajajo godalci z razdeljenim basom in več glasovi.
Glasba pri Mahini
Na Mahininem seznamu isto glasbo srečate pod imenoma Air in Arija na G-struni. Ob veselju prepoznavanja si lahko zapomnite tudi, da je znani naslov nastal pri poznejšem izvajalcu.





