V tem članku
- 19. 8. 1965: srečanje, ki je postalo album
- Čeprav je koncert, najprej spregovori violončelo
- Napetost 1. stavka nastaja iz vračanja, ne iz hitrosti
- Štirje stavki isti spomin osvetlijo z različnimi hitrostmi
- Spomin na delo, ki sta ga imela Barbirolli in Londonski simfonični orkester
- Kako si med obrokom za dolgo zapomniti eno klasično delo
- Štiri vprašanja za pozornejše poslušanje posnetka iz leta 1965
Kratek odgovor
Jacqueline du Pré je 19. 8. 1965 v londonski dvorani Kingsway Hall posnela Elgarjev Koncert za violončelo z Londonskim simfoničnim orkestrom pod vodstvom Johna Barbirollija. Njen posnetek, nastal pri dvajsetih letih, je ostal priljubljen še desetletja. Ob prvem poslušanju se namesto na sloves osredotočite na trenutek, ko violončelo brez dolgega orkestrskega uvoda odpre delo s štirimi akordi, ter na spomine, ki se vračajo skozi vse štiri stavke.
Tri izhodišča za ta posnetek
- Na posnetku iz leta 1965 igra Jacqueline du Pré, dirigira John Barbirolli, orkester pa je London Symphony Orchestra.
- Koncert ima štiri stavke, violončelo pa se že v prvem taktu oglasi z akordi.
- Namesto da sledite le strastni glasnosti, prisluhnite vrnitvi prve teme in smeri izmenjave med violončelom in orkestrom; tako se zgradba jasneje izriše.
Podrobneje
19. 8. 1965: srečanje, ki je postalo album
Elgarjev Koncert za violončelo so posneli 19. 8. 1965 v londonski dvorani Kingsway Hall. Solistka je bila Jacqueline du Pré, dirigiral je John Barbirolli, igral pa Londonski simfonični orkester. Posnetek je eden pomembnih dogodkov v zgodovini orkestra leta 1965.
Če najprej pomislimo na kratko življenje du Pré, lahko glasbo slišimo le kot napoved tragedije. Pri tem posnetku določite mesta, ki jim boste prisluhnili ločeno od življenjske zgodbe. Zaporedoma spremljajte, kako daleč violončelo vodi frazo, ali smer melodije ostane tudi po utišanju in v kakšnih razmikih orkester sprejme gibanje solistke; tako postanejo izvajalske odločitve konkretno slišne.
Čeprav je koncert, najprej spregovori violončelo
Delo ima štiri stavke, prvi pa se začne Adagio–Moderato. Solist ne vstopi šele po dolgem orkestrskem uvodu, kot je pogosto v koncertih. Že v prvem taktu violončelo zaigra štiri odločne akorde, godala, klarinet in rogovi pa tiho odgovorijo.
Ob prvem poslušanju ne prisluhnite le moči akordov, temveč tudi tišini za njimi. Ko solo violončelo zaključi stavek, orkester prevzame prostor, viola pa začne temo. Delo se že od začetka razvija kot selitev enega spomina med več glasovi, ne kot spopad »solist proti orkestru«.
Napetost 1. stavka nastaja iz vračanja, ne iz hitrosti
Ko se prva tema iz viole preseli v violončelo, ista melodija zaradi drugega registra in barve glasbila zazveni drugače. Ločeno poslušajte odsek, v katerem se violončelo dvigne v višji register, in vrnitev mirne začetne teme; tako jasno slišite, da 1. stavek ne ponavlja le enega razpoloženja.
Pri posnetku du Pré namesto moči posamezne kratke note spremljajte, do kod sega fraza. Če pred ocenjevanjem pritiska loka in vibrata prisluhnete cilju glasbenega stavka, lahko natančneje primerjate dolgo linijo, ki jo je izbrala izvajalka.
Štirje stavki isti spomin osvetlijo z različnimi hitrostmi
Delo sestavljajo štirje stavki: Adagio–Moderato, Lento–Allegro molto, Adagio in Allegro–Moderato–Allegro ma non troppo. Kot orientacijo lahko v 2. stavku poslušate hitre figure, v 3. dolgo solistično melodijo, v 4. pa vrnitev prejšnjega gradiva.
Ni treba analizirati vsega naenkrat. Pri prvem poslušanju zadostuje, da si spremembe med stavki zapomnite kot »teža – gibanje – dolga pesem – napredovanje in spomin«. Ko se ob koncu pojavi odlomek, ki prikliče začetek, lahko skoraj tridesetminutno pot občutite kot en sam zaključen stavek.
Spomin na delo, ki sta ga imela Barbirolli in Londonski simfonični orkester
Barbirolli je leta 1919, ko je kot mlad glasbenik igral violončelo, sodeloval pri premieri tega koncerta kot član Londonskega simfoničnega orkestra. Čez 46 let je isti orkester dirigiral na posnetku z du Pré. Premiera skladateljevega dela in album iz leta 1965 sta se tako povezala znotraj kariere enega glasbenika.
To ozadje pokaže, da je dirigent dolg časovni lok dela dejansko spoznaval na odru. Prisluhnite, kako rahlo se orkester umakne, ko violončelo stopi v ospredje, in kako ansambel znova pridobi težo, ko violončelo počiva.
Kako si med obrokom za dolgo zapomniti eno klasično delo
Klasična glasba ne zahteva, da pred bližnjim poslušanjem na pamet poznate vse ozadje. Če ohranite en zvočni prizor, kot so prvi štirje akordi, tema, ki jo odpre viola, ali zadnji spomin, bo naslednje poslušanje drugačno. Posnetek iz leta 1965 je priljubljen že dolgo; v glasbi sami odkrivajte posamezne izmenjave med violončelom in orkestrom.
Mahina Vegan Table v jedilnem prostoru predvaja klasično glasbo, v reviji pa ponuja izhodišča za zanimivejše poslušanje glasbe same. Počasi bomo predstavljali dela in izvajalce, ki ostanejo kot odmev obroka, da boste ob naslednjem srečanju z isto skladbo slišali nov prizor.
Štiri vprašanja za pozornejše poslušanje posnetka iz leta 1965
- Koliko je bila Jacqueline du Pré stara ob snemanju?
- Ob snemanju leta 1965 je imela dvajset let.
- Koliko stavkov ima Elgarjev Koncert za violončelo?
- Štiri. Namesto preprostega izmenjevanja hitrih in počasnih stavkov se spomin na prejšnje gradivo nadaljuje vse do konca.
- Ali moram že prvič poslušati celotno delo?
- Ne. Najprej lahko poslušate začetek 1. stavka in temo, ki jo odpre viola, nato pa pozneje razširite poslušanje na 2., 3. in 4. stavek.
- Ali je ta posnetek edina pravilna razlaga?
- Ne. Je pomemben zgodovinski posnetek, vendar boste ob primerjavi z drugimi izvedbami bolje slišali, kako raznoliki so lahko tempo, pritisk loka in ravnovesje orkestra.
Med obroki v Mahina Vegan Table predvajamo klasično glasbo.
Oglejte si informacije za obisk Mahina Vegan Table
