V tem članku
Kratek odgovor
Leta 1965 je dvajsetletna Jacqueline du Pré posnela Elgarjev Koncert za violončelo. Londonskemu simfoničnemu orkestru je dirigiral John Barbirolli, ki je leta 1919 ob prvi izvedbi tega dela v istem orkestru igral violončelo. Posnetek sta ustvarila mlada solistka in glasbenik, ki je pri delu najprej sodeloval kot član orkestra, 46 let pozneje pa kot dirigent.
Podrobneje
Premalo vaj za prvo izvedbo po vojni
Elgarjev Koncert za violončelo so prvič izvedli 27. oktobra 1919 v londonski dvorani Queen’s Hall. Londonskemu simfoničnemu orkestru je dirigiral Elgar, solist pa je bil Felix Salmond. Skladatelj je delo napisal po koncu prve svetovne vojne. Ob misli na izgubljena življenja in nepovratno izgubo predvojnega vsakdana lahko žalobni značaj glasbe razumemo skupaj s tedanjimi izkušnjami. Orkester, ki je nastopal tudi med vojno, je predstavil novi povojni koncert pod skladateljevim vodstvom.
Vojna je prizadela tudi Londonski simfonični orkester. Njegovi člani so odšli v vojsko, nastopi pa so se nadaljevali ob omejitvah gibanja in nevarnosti zračnih napadov. Novi glavni dirigent Albert Coates se je odpovedal honorarju, da bi pomagal orkestru pri ponovnem začetku koncertne dejavnosti. Na prvem koncertu sezone, ko so predstavili Elgarjevo novost, so bila na programu tudi dela Borodina, Wagnerja in Skrjabina. Za isti večer so morali pripraviti znani repertoar in novi koncert.

Coates je med vajami prekoračil čas za druga dela, zato Elgarju in Salmondu ni ostalo dovolj časa za usklajevanje koncerta. Alice Elgar je v dnevnik zapisala jezo zaradi moževe izkušnje in hvaležnost članom orkestra, ki so vadili dodatno. Pomanjkljive vaje so del ozadja slabega sprejema prve izvedbe. Čeprav sta sodelovala skladatelj kot dirigent in solist, sta morala predstaviti novo delo, preden so dovolj uskladili solo part in orkester.
Elgar in Londonski simfonični orkester sta sodelovala tudi pozneje. Januarja 1934 je skladatelj z bolniške postelje v Worcestru nadzoroval snemanje orkestra v Londonu. Mesti so povezali s posebno napravo, da je lahko poslušal posnetek v nastajanju. Namesto da bi odpotoval v studio, je poslušal v bolniški sobi. Skladatelj in orkester, povezana že od prve izvedbe, sta tako snemanje nadaljevala tudi na daljavo.
Barbirolli se je vrnil kot dirigent
Barbirolli je ob prvi izvedbi koncerta igral v skupini violončel. Leta 1965 je istemu Londonskemu simfoničnemu orkestru dirigiral pri snemanju z du Pré. Glasbenik, ki je ob premieri igral violončelski part pred seboj, je tokrat vodil solistko in ves orkester. Pri prvem predstavljanju koncerta je bil eden izmed orkestrskih violončelistov. Po 46 letih je pred orkestrom določal tempo in usklajeval njegovo igro s solistkino, ko so pripravljali posnetek istega dela.

Jacqueline du Pré se je rodila 26. januarja 1945. Ob snemanju leta 1965 je bila stara dvajset let. Kot otrok je po radiu slišala violončelo in se začela zanimati za ta instrument. Leta 1961 je debitirala z recitalom v Londonu, leta 1962 pa začela snemati za EMI. Pred snemanjem Elgarjevega koncerta je že imela izkušnje z javnimi nastopi in izdelavo plošč. Debiju so v naslednjih letih sledili prvi posnetki za EMI in nato posnetek koncerta.
Elgarjev koncert je študirala že pri učitelju Williamu Pleethu. Leta 1964 je začela uporabljati Stradivarijevo violončelo Davidoff, naslednje leto pa je koncert izvedla z Barbirollijem in ga posnela z Londonskim simfoničnim orkestrom. Delo, ki ga je dolgo študirala, je najprej zaigrala na novem instrumentu, se na koncertu uskladila z dirigentom in nato izdelala posnetek. Pred slovito ploščo iz leta 1965 so torej že potekali učenje in skupne izvedbe.
Glasbeno gradivo se vrača v vseh štirih stavkih
Na začetku koncerta je Elgar solo violončelu namenil štiri akorde. Odgovorijo godala, klarinet in rog, nato temo predstavijo viole. Zaporedje med solistom in orkestrom je razvidno že na začetku. Elgar ni sledil običaju, da solista predstavi po dolgem orkestrskem uvodu, temveč je najprej pustil igrati violončelistu. Še pred počasnim stavkom, ki ga je posnela du Pré, se koncert začne s solistovim zvokom.

Adagio je tretji in počasni del štiristavčnega koncerta. Pred njim slišimo violončelski uvod prvega stavka in hitro gibanje drugega, za njim pa zadnji stavek. Stavki imajo različne značaje, skladatelj pa gradivo iz zgodnejših stavkov uporabi tudi pozneje. Če tretji stavek poslušamo kot samostojen odlomek s plošče, sledimo njegovi melodiji. V celotnem koncertu ga slišimo med hitrim predhodnim stavkom in finalom. Prva violončelska fraza ima tudi oznako Nobilmente, ki jo običajno prevedemo kot »plemenito«. Elgar je značaj odlomka določil z notami in s tem navodilom za izvedbo.
Ob koncu zadnjega stavka se vrneta tema Adagia in violončelski akordi z začetka koncerta. Elgar pri novem stavku ni zavrgel vsega prejšnjega gradiva, temveč ga je uporabil tudi v finalu. Tema, ki se je v tretjem stavku razvijala samostojno, postane del finala, pred zaključkom pa se vrnejo še začetni akordi. V odlomku sledimo melodiji znotraj enega stavka, v celotnem koncertu pa lahko slišimo ponavljanje istega gradiva v zgodnejših in poznejših stavkih.
Koncert je igrala tudi po snemanju
Du Pré je leta 1973 prenehala nastopati in leta 1987 umrla. Tudi potem, ko ji je bolezen onemogočila koncerte, je bilo njeno igro mogoče poslušati na prej posnetih ploščah. Elgarjevo ploščo iz leta 1965 je izdelala pred umikom z odrov. Zgodnja pot od debija do snemanja in poznejše zdravstvene težave pripadajo različnim obdobjem. Letnica posnetka označuje čas, ko je še širila svojo koncertno dejavnost, ohranjeni pa so tudi podatki o dirigentu in orkestru, ki sta sodelovala.

Njene izvedbe Elgarjevega koncerta so ohranjene na studijskih ploščah, koncertnih posnetkih in filmu. Obstaja koncertni posnetek pod vodstvom Malcolma Sargenta iz leta 1963, izvedbo z Barenboimom pa so leta 1967 posneli na film. Ohranjen je tudi posnetek koncerta v Philadelphii iz leta 1970. S Sargentom je nastopila dve leti pred Barbirollijevo ploščo, film z Barenboimom pa je nastal dve leti po njej. Koncert je večkrat igrala z različnimi dirigenti in v različnih krajih.
Ta koncert je zadnje veliko orkestrsko delo, ki ga je Elgar dokončal. Du Pré ga je 12. decembra 1968 izvedla tudi z Losangeleško filharmonijo pod vodstvom Zubina Mehte. Takrat ga je ta orkester izvedel prvič. S skladateljevim poznim koncertom je sodelovala z dirigenti in orkestri iz različnih držav. Tudi po plošči iz leta 1965 ga je igrala z drugimi orkestri. Delo je ostalo del njenega repertoarja pri snemanju in koncertiranju.
Srečanje pri izboru za štipendijo
Barbirolli in du Pré sta se srečala tudi leta 1956 pri izboru za štipendijo Suggia. Barbirolli ji je pomagal uglasiti violončelo. Štipendija, ki jo je dobila pri enajstih letih, je zahtevala štiri ure vsakodnevne vaje. Devet let pozneje sta skupaj posnela koncert. Dirigent, ki je pomagal uglasiti instrument mladi kandidatki, je vodil snemanje leta 1965, nekdanja štipendistka pa je nastopila kot solistka. Pred njunim sodelovanjem v studiu je torej že ocenjeval njeno igro in ji pomagal pri uglaševanju.
Na posnetku iz leta 1965 du Pré že na začetku igra violončelske akorde. Po orkestrskem odgovoru sledijo štirje stavki, v zadnjem pa se vrnejo melodija tretjega in začetni akordi. Barbirolli je tokrat kot dirigent vodil glasbo, pri katere prvi izvedbi je igral v orkestru. Solo part, ki ga je leta 1919 igral Salmond, je prevzela mlada du Pré. Namesto Elgarja ob premieri je dirigentsko palico držal Barbirolli, namesto Salmonda pa je igrala du Pré. Skupaj z Londonskim simfoničnim orkestrom je posnela štiri stavke, ki jih je zapustil Elgar.
Glasba pri Mahini
V Mahinini glasbi za kosilo in večerjo je tudi Adagio iz Elgarjevega Koncerta za violončelo v izvedbi Jacqueline du Pré. Ko ga slišite med obrokom, se lahko spomnite sodelovanja mlade solistke in Barbirollija, ki je sodeloval že pri prvi izvedbi.





