Jean-Pierre Rampal: od študenta medicine do vodilnega flavtista 20. stoletja

Zakaj Rampal velja za osrednjo osebnost flavte 20. stoletja?

Jean-Pierre Rampal se je rodil 7. 1. 1922 v Marseillu in umrl 20. 5. 2000 v Parizu, star 78 let. Veljal je za največjega flavtista 20. stoletja in je odločilno pripomogel, da je flavta znova pritegnila pozornost kot solistično glasbilo, ne le kot del orkestra. To delo jasno pojasnjuje, zakaj Rampala imenujemo vodilni flavtist 20. stoletja.

Še v 1950. letih je bilo redko, da bi pihalec nastopil kot solist z orkestrom. Rampal je podrl to oviro, flavto postavil v središče odra in odprl pot poznejšim solistom. Pomagal je, da je flavta znova postala široko priljubljeno klasično solistično glasbilo, in velja za prvega flavtnega solista, ki je pritegnil občinstvo, primerljivo z občinstvom pianistov ali violinistov. Rampalov pomen zato presega sloves »enega znanega flavtista«: bil je pionir, ki je spremenil velikost odrov in doseg občinstva, dostopnega flavtnemu solistu.

Rampal je deloval kot flavtist, dirigent in pedagog. Leta 1945 je ustanovil Francoski pihalni kvintet, leta 1953 pa Pariški baročni ansambel. V intervjuju za ameriško javno radiotelevizijo leta 1969 se je Rampal spominjal, da je bil njegov prvi učitelj oče ter da je ob igranju flavte skozi šolo in univerzo nadaljeval tudi študij medicine.

Pariz med vojno ni bil le kulisa

V istem intervjuju se Rampal spominja, da je med nemško okupacijo odšel v Pariz, študiral na konservatoriju in prejel nagrado, nato pa se vrnil v Marseille ter znova nadaljeval študij medicine. Pojasnil je, da se mu je veliki Pariz tedaj zdel varnejša izbira. Selitev med vojno je torej pospešila njegovo glasbeno izobraževanje, vendar še ni pomenila takojšnje opustitve medicine.

Tudi po nagradi na pariškem konservatoriju se je vrnil v Marseille in znova začel študirati medicino. Glasbeni uspeh ni takoj končal njegovega univerzitetnega življenja; dejanski poklicni prehod je sledil pozneje skozi nadaljnje nastope.

Ponudbe za nastope v Parizu so spremenile smer njegovega poklica

Rampal se je spominjal, da se je po vojni vrnil na univerzo v Marseillu, vendar je med semestrom prejel ponudbo za nastop v Parizu in se znova preselil. Pojasnil je, da se je bivanje v Parizu, ki naj bi bilo kratko, nadaljevalo, zato je opustil medicino in ostal pri glasbi. Njegov poklic se ni rodil le iz strasti, temveč iz izobraževanja, odziva občinstva in vezi s sodelavci.

Svoje življenje in glasbo je opisal tudi v spominih »Music, My Love«. To ni bila zgodba enega tekmovanja ali ene plošče, temveč dolga kariera, ki so jo plast za plastjo gradili nastopi, poučevanje in ansambelsko delo.

Povezan ni bil le s starim repertoarjem, temveč tudi z novimi deli

Paul Arma je za Rampala napisal več del, med njimi leta 1952 nastalo »Suite paysanne hongroise«. To kaže, da Rampal ni bil le izvajalec starejših del, ampak je sodeloval tudi v procesu, v katerem so sodobni skladatelji pisali novo glasbo za flavto.

Francis Poulenc je Rampalu po telefonu povedal za novo sonato za flavto, nato pa sta delo 18. 6. 1957 premierno izvedla na festivalu v Strasbourgu. Leta 1958 sta Rampal in pianist Robert Veyron-Lacroix delo prvič izvedla v Združenih državah Amerike. Rampal je skupaj s skladatelji, pianisti in ustanovami širil priložnosti, da nova glasba za flavto pride na oder.

Ko Rampala poslušate prvič

Če Rampalovo izvedbo poslušate prvič, ne poskušajte takoj analizirati zgradbe celotnega dela. Raje prisluhnite, kako se flavtna melodija nadaljuje v enem dihu. Opazujte z ušesi, kje dolga fraza lahkotno spremeni smer in kako gladko se povezujejo toni; tako boste lažje začutili tok njegove izvedbe.

Ko se navadite na tok flavtne melodije, boste naravneje zaslišali tudi gibanje spremljevalnega glasbila, denimo klavirja, čembala ali harfe. Prisluhnite trenutkom, ko se flavta in spremljava skupaj ustavita ali nadaljujeta, ter mestom, kjer eno glasbilo prevzame melodijo drugega in razvije naslednji tok. Razkrila se bo glasbena struktura, ki je ob poslušanju le solistične linije ne zaznamo.

Če želite primerjati posnetke, ohranite isti stavek in glasnost ter zamenjajte le izvedbo. Dovolj je že ena razlika, ki jo zazna uho: »nekoliko hitreje«, »ton traja dlje« ali »flavta zveni bliže«. Primerjava bo zanimivejša, če boste z besedami opisali, kaj ste resnično slišali, namesto da poskušate uganiti pravi strokovni izraz.

Klasične zgodbe, ki jih nadaljuje Mahina Vegan Table

V jedilnem prostoru Mahina Vegan Table predvajamo klasično glasbo. Mirne melodije tiho napolnijo prostor, ne da bi motile obed in pogovor.

V tem dnevniku po vrsti predstavljamo življenje skladateljev in izvajalcev v ozadju klasične glasbe, nastanek posameznih del ter razlike med načini izvajanja. Rampalovo življenje pripoveduje, kako lahko en izvajalec razširi odre in občinstvo nekega glasbila, v tem primeru flavte.