V tem članku
  1. Domača flavta in študij medicine
  2. Iskanje not zunaj odra
  3. Francoska sonata z ameriško podporo
  4. Mozart s harfo in televizijski večer
  5. Japonske melodije za flavto in harfo
  6. Iskanje not in naročanje kolegom
  7. Glasba pri Mahini

Kratek odgovor

Jean-Pierre Rampal je obiskoval medicino do tretjega letnika. Flavte se je učil ob očetovem domačem igranju, po njegovem spominu pa sta starša želela, da študira medicino. Repertoar je širil s starimi notami iz knjižnic in naročili novih skladb. V Mozartovem Koncertu za flavto in harfo si je solo parta delil z Lily Laskine. Mahinina seznama za kosilo in večerjo vključujeta tudi njuno glasbo.

Podrobneje

Domača flavta in študij medicine

Prvi učitelj je bil oče Joseph Rampal. V intervjuju se je spominjal, da je ob domači očetovi flavti tudi sam želel igrati. Oče se je bal, da bo zaradi glasbe zanemaril študij. Rampal je povedal, da je obiskoval medicino do tretjega letnika, vendar z mislimi ni bil pri njej. Ob študiju, ki sta ga želela starša, se je torej pri očetu učil instrumenta.

Nemška okupacijska mobilizacija za delo mu je leta 1943 prekinila medicinski študij. Pred njo se je skrival v Marseillu in Parizu. Vstopil je na pariški konservatorij in leta 1944 dobil prvo nagrado za flavto. Med spremembami prebivališča zaradi izogibanja mobilizaciji je postal študent flavte. Vojna je spremenila kraj in smer njegovega študija. Med odhodom z medicine in konservatorijsko nagrado je torej izkušnja skrivanja pod okupacijo.

Pri očetovsko-sinovskih duetih je Joseph igral drugo flavto. Rampal se je spominjal začetka z lažjimi Deviennovimi in Altèsovimi dueti. Ob očetu je usklajeval intonacijo in spoznaval skladbe. Učitelj ni spregledal niti ene napačne note in pred novo nalogo je bilo treba končati prejšnjo. Poznejši solist je skupno usklajevanje zvoka v duetih opisoval kot prvo izobraževalno izkušnjo.

Iskanje not zunaj odra

Sam je iskal repertoar. V istem intervjuju je opisal pregledovanje knjižničnih katalogov ter prejemanje kopij in mikrofilmov. Za več odrskih del je moral najprej pridobiti gradivo. Poleg nakupa znanih not je iskal in bral skladbe v knjižnicah.

Flavta, ki jo je Louis Lot izdelal leta 1856 v Parizu.
Flavta, ki jo je Louis Lot izdelal leta 1856 v Parizu.

Zbirka plošč ob stoti obletnici rojstva vsebuje baročne koncerte in sodobna dela. Skladatelji segajo od Telemanna in Bacha do Nielsena in Poulenca. Ob oživljanju stare glasbe je snemal in prvi izvajal nova dela. Različna obdobja so tako del iste diskografije. Nadaljeval je igranje knjižnične glasbe in pripravljanje del sodobnikov. Tudi jubilejna zbirka kaže obe dejavnosti.

Robert Veyron-Lacroix je bil njegov dolgoletni kolega za tipkami. Sodelovala sta 35 let. Pri glasbi za flavto in klavir sta skupaj pripravljala note in nastopala. Tudi Rampalova solo pot je torej vsebovala dolgo sodelovanje. Veyron-Lacroix je pozneje igral klavir pri ameriški premieri Poulencove sonate. Skupno delo se je nadaljevalo ob predstavljanju nove skladbe tujemu občinstvu.

Francoska sonata z ameriško podporo

Poulencovo Sonato za flavto in klavir je naročila Kongresna knjižnica s podporo fundacije Coolidge. Rampal se je v avtobiografiji spominjal njegovega telefonskega klica: napisal bo želeno sonato, plačilo pa prihaja iz Amerike. Rampal si je novo sonato želel in Poulenc jo je napisal. Francoskima glasbenikoma se je pridružila ameriška institucija z naročilom in podporo. Dokončano delo sta prvi izvedla sama.

Svetovna premiera je bila 18. junija 1957 v Strasbourgu. Rampal je igral flavto, Poulenc klavir. Po navdušenem odzivu sta drugi stavek ponovila. Naslednje leto sta Rampal in Veyron-Lacroix pripravila ameriško premiero v Kongresni knjižnici. V državi naročnice je torej igral z drugim pianistom. Avtor je sodeloval kot prvi pianist, pri nadaljnji izvedbi pa ga je zamenjal Rampalov dolgoletni kolega.

Na ameriški premieri leta 1958 je igral srebrno flavto Louisa Lota iz leta 1880. Bila je del zbirke instrumentov Daytona C. Millerja v Kongresni knjižnici. Novo sonato je ameriškemu občinstvu predstavil na instrumentu prejšnjega stoletja. V knjižnici je uporabil instrument, ki ga je hranila. Skupaj z Veyron-Lacroixom je predstavil naročeno delo. Naročnica je omogočila koncert in ohranila uporabljeni instrument.

Mozart s harfo in televizijski večer

Rampal in Lily Laskine sta skupaj igrala Mozartov Koncert za flavto in harfo K.299 s Paillardovim komornim orkestrom pod Jean-Françoisom Paillardom. Oba instrumenta sta solistična. Ob orkestru sta izvajalca igrala ločena solo parta. Njun Andantino je tudi v zbirki 100 Best Relaxing Classics, katere skladbo vsebujeta Mahinina seznama za kosilo in večerjo. Mozartovo glasbo tu skupaj izvajata Rampalova flavta in Laskinina harfa.

Pedalna harfa, ki jo je Lyon & Healy izdelal med letoma 1891 in 1895.
Pedalna harfa, ki jo je Lyon & Healy izdelal med letoma 1891 in 1895.

Skupaj sta Mozarta igrala tudi po televiziji. Drugi stavek sta izvedla 26. junija 1975 v Le Grand Échiquier na Antenne 2. Oddaja okoli pevca Léa Ferréja je vsebovala tudi jazz Clauda Bollinga, operne arije in Fauréjevo zborovsko glasbo. Producenti so združili različne žanre. Njun Mozart je bil del programa. Glasbenika, ki sta skupaj snemala, sta na televiziji nastopila z istima solo instrumentoma.

Claude Bolling je opisal začetek njune Suite za flavto in jazzovski klavirski trio. Po njegovem spominu je Rampal želel igrati z jazzovskimi glasbeniki, pri flavti pa ohraniti klasični značaj in klavirju nameniti jazzovski jezik. Bolling je željo prenesel v delo ter dodal kontrabas in bobne. Flavtist je pianistu torej konkretno predlagal značaj nove glasbe. Štirje instrumenti v isti skladbi imajo vloge različnih izvedbenih načinov.

Japonske melodije za flavto in harfo

Ploščo japonskih melodij je za Rampala in Laskine priredil skladatelj Akio Yashiro. Vsebuje Pomladno morje, Rdečo kačjo pastirico, uspavanko iz Chūgokuja, pesem gonjenja živine iz Nanbuja in Sakura Sakura. Francoska glasbenika sta uporabljala njegove note za flavto in harfo. Prireditelj, ki je izbral in prilagodil glasbo instrumentoma, je sodeloval pri plošči. Ob izvajalskih imenih je tudi njegovo, skladbe različnih japonskih izvorov pa so združene na enem albumu.

Okrasni del japonskega kota iz začetka 17. stoletja.
Okrasni del japonskega kota iz začetka 17. stoletja.

Pomladno morje je Michio Miyagi napisal za koto in šakuhači. Koto je strunski instrument, šakuhači pihalo. Priredba njuno glasbo prenaša na harfo in flavto. Skladba je bila na prvi plošči, poznejša različica jo je izpustila, ponatis LP pa jo je znova vključil. Tudi plošče z istim naslovom imajo torej različno vsebino. Med izvirnim kotom in šakuhačijem ter flavtno-harfno priredbo so se spreminjale zasedbe in vključitev na plošči.

Japonski bambusov šakuhači iz 18. stoletja, pihalo za navpično igranje.
Japonski bambusov šakuhači iz 18. stoletja, pihalo za navpično igranje.

Violinistka Renée Chemet je Pomladno morje igrala ob obisku Japonske leta 1932. Part šakuhačija je prenesla na violino in igrala z Miyagijem na kotu. Nastop je omenjen tudi v Kawabatovem delu Keshō to kuchibue. Ohranjen je posnetek iz leta 1930 z Miyagijem na kotu. Pred Rampalovo in Laskinino priredbo je torej že obstajala izvedba na drugem zahodnem instrumentu. Tudi skladatelj sam je z violinistko sodeloval v drugačni zasedbi od izvirne.

Iskanje not in naročanje kolegom

Rampal, ki se je z očetom učil duetov, je pozneje s pianistom igral sonate in s harfistko snemal koncert. Želena Poulencova sonata je nastala z ameriškim naročilom, predlog Bollingu pa z jazzovskim klavirskim triom. Pri japonski plošči je Yashiro priredil glasbo, Laskine pa igrala harfo. Glasbenik, ki je repertoar širil s knjižničnimi notami, je nadaljeval tudi z naročili novih del in priredb. Plošče in premierni zapisi ohranjajo imena njegovih skladateljskih, prirediteljskih in izvajalskih sodelavcev.

Glasba pri Mahini

V Mozartovem Koncertu za flavto in harfo pri Mahini skupaj slišite Rampala in Lily Laskine. Ob izmenjavi melodije obeh instrumentov se lahko spomnite, kako je z različnimi kolegi širil glasbo za skupno igranje.